Vesna Liponik je ena bolj vidnih slovenskih pesnic mlajše generacije. Čeprav piše doktorat, ji za poezijo ne zmanjka časa. Nedavno je izdala svojo drugo pesniško zbirko pri založbi ŠKUC z naslovom Jabk. Gre za izredno konceptualno zbirko, kjer vse like, osebe in dogodke predstavlja jabolko. In prav jabolko je nekaj, kar jo zaznamuje že vse življenje.
Vaša prva pesniška zbirka je izšla leta 2019, zdaj je pred nami druga. Prva zbirka je prejela pozitivne odzive, a do druge ste si vzeli premor. Zakaj tako dolg premor?
Zdi se mi, da je prav, da si pesnice_ki, če si to seveda le lahko privoščijo in jih ne veže status samozaposlene_ga in če seveda rade_i delajo na tak način, vzamejo daljše premore in v vmesnem času se nabere material. Sama pa ne bi hotela, da je pesniška zbirka samo nabor besedil, ki jih pišeš v nekem obdobju. Zame je pesniška zbirka vedno vezana na neki koncept. To pomeni, da besedila, ki so nastajala skozi čas, povežem v neko smiselno celoto.
Ampak pišete pa ves čas?
Tako je. Trenutno delam kot mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in sem doktorska študentka na podiplomski šoli ZRC SAZU, kjer pišem doktorat pod mentorstvom dr. Marine Gržinić Mauhler in sem tudi del kolektiva Roza_ZRC+. To pomeni, da sem precej zasedena. Pa vendar moram ves čas pisati pesmi. Pišem raziskavo in pišem pesem. Tako je bilo vedno. Poezija je zame nekakšen soroden proces grajenja pisanja, kot ko pišem strokovno ali znanstveno besedilo. Verjetno zato poezijo pišem sočasno z drugimi besedili. Zbirki Jabk sem ob koncu dodala še stvarno in imensko kazalo. Nekaj, kar načeloma v pesniško zbirko sploh ne sodi in česar nisem videla še nikjer drugje. Tako sem skušala po eni strani preseči neko žanrsko ločnico in pokazati na povezave med različnimi zvrstmi pisanja ter hkrati pokazati, da poezija zadeva zelo stvarne reči, katere, poglejte v kazalo. Torej sem tokrat prvič združila dva pisna medija, ki ju obožujem, v eno.
Kazalo je torej del koncepta?
Ja, kajti poezija je lahko izredno konceptualna, pa zato nič manj vredna ali bolj zahtevna za branje. Nasprotno. Tokratna zbirka skuša zapisati to, kar bi lahko imenovala kvirgeorgike, georgike za naš, sodoben čas. Jabolka tvorijo rizomatično omrežje knjige, kot se v spremnem zapisu lepo izrazi Varja Balžalorsky Antić, in so tako glavni akterji pesmi. Jabolka predstavljajo točko, kjer se križajo vprašanja o kapitalizmu, razrednih odnosih, LGBTIQ+ in še bi lahko naštevala. Naj omenim tudi naslovnico, ki je delo Špele Škulj in se odlično odziva na vsebino. In pa seveda naslov, Jabk, ki je del verza ene izmed pesmi, na katero je vezana tudi fotografija na ovitku. Vse je koncept.
Pravite, da so jabolka glavni akterji. In prav to je rdeča nit koncepta tokratne zbirke. Jabolka prevzamejo vse, kar bi bile drugače osebe. Samo v nekaterih pesmih se pojavi kmetica. Zakaj taka odločitev? Lahko jabolka povežemo z vašim življenjem?
Jabolka in kmetica so osrednji liki vseh pesmi. Čeprav jabolka prevladujejo. Zakaj jabolka? Zato ker sem odraščala na sadjarski kmetiji, in prav to odraščanje na kmetiji je tisto, kar poskušam med drugim tematizirati v zbirki. Od fizičnega dela do družine, popisati usodo mojih prednikov in sebe. Jabolka pa tudi zato, ker so se pojavljala že v moji prvi pesniški zbirki. Takrat sem s strastjo zbirala odzive. In marsikdo je napisal, da so jabolka metafora. Mislim, da je nekdo napisal ali rekel celo, da gre za biblično metaforo. (smeh) Postala sem pozorna na to, kaj se tukaj pravzaprav dogaja, in predvsem, kaj bi se še lahko. Če je bil torej v veliki meri fokus prve knjige odnos med človeškim in živalskim, je druga knjiga osredinjena na odnos med človeškim in rastlinskim – jabolčnim.
Lahko torej rečeva, da vas je tako zintrigiralo, da so vsi izpostavljali jabolka v prvi zbirki, da so zdaj vse samo še jabolka.
Ja! (smeh) Vse je jabolko in hkrati ni nič jabolko. In preko tega želim pokazati, da nekoga, ki je odraščal na sadjarski kmetiji, jabolko močno zaznamuje, sočasno pa predstavlja moj vsakdan. In na neki način se tu kaže, da metaforo vsak lahko razume drugače in po svoje. Da obstajajo okoliščine, ki zaznamujejo to razumevanje. V tem primeru, da je vprašanje rabe metaforike tudi razredno pogojeno.
Ampak vseeno se vsaj enkrat pojavi kmetica kot osrednji lik. Zakaj?
Zato, ker me je lik kmeta od nekdaj zanimal. Kajti kmet ni delavski razred, ni visok sloj, ni srednji sloj, je nekje vmes in hkrati izven in brez kmeta ne moremo živeti. Obstajati. V našem svetu igra pomembno in marginalno vlogo. Potem je tukaj še kmet_ica. Za tem likom pa stoji osebna zgodba, kajti ko sem se odločala o odhodu na študij v Ljubljano, je bilo glavno vprašanje doma, ali bom nadaljevala družinsko tradicijo sadjarstva ali ne. Kmetica je torej neki lik, ki me preganja. Odkar pomnim, poslušam o usodi svoje prababice. Moja prababica je bila namreč izredno pametna in bila je edina, ki je odšla na šolanje, poleg mladega fanta, ki je kasneje postal župnik. Poleg tega je izjemno lepo pela. Sam direktor mariborske opere jo je prišel snubit, naj se pridruži ansamblu. A ji oče ni pustil. Morala je ostati in postati kmetica. In, si predstavljam, na neki način živeti življenje nekoga drugega. In tudi to so jabolka.
In kako so sprejeli doma, da ste odšli od jabolk v Ljubljano?
No, to je šele hecno. V resnici nisem nikoli zares odšla. Ta povezanost s kmetico se me še vedno drži in je del mojega vsakdana na razne načine. Že res, da živim v Ljubljani in sem mlada raziskovalka, ampak ob sobotah prodajam na tržnici Moste, in kadar le lahko, pomagam mami na kmetiji. Ampak vse to, o čemer sva govorila, predstavlja le del tega, kar je zbirka Jabk.
Na začetku sva omenila koncept. Tudi pesmi so nekako konceptualne. Nekatere so daljše, druge krajše. Je bilo tudi to konceptualno osmišljeno?
O tem, priznam, nisem razmišljala. Pesmi vedno pišem glede na dani trenutek, v katerem sem, in glede na to, kaj tekst hoče od mene. Včasih krajše, včasih daljše. Ni neke posebne logike za vsem tem. Res pa je, da sem ob končnem sestavljanju zbirke v celoto razmislila, kako pesmi razporediti.
Če sva omenjala prvo in drugo zbirko – kako se je razvila vaša poezija?
To je zanimivo vprašanje. Mislim da se vračam v proznost. Rekla bi, da se vračam nazaj. Ne v času, ampak v slogu. Toda z mislijo na proces, ki se je zgodil vmes. In to je ključni premik med prvo in drugo zbirko. Začela sem s prozo, v srednji šoli nadaljevala s pesmimi v prozi in potem prva knjiga, kjer prevladujejo bolj zgoščeni teksti, in zdaj tole. Ker pa pišem ves čas in nikoli ne preneham, je moje pisanje kot valovanje, kot kotaleče se jabolko, ki se nikoli ne ustavi. Sem se pa pri tej zbirki tudi izredno zabavala oziroma skušala biti tudi malo bolj humorna. Toda humor je specifična stvar.
Zbirka je izšla. Kakšen je občutek? Ste tiste vrste pesnica, ki bi kar naprej popravljala in urejala?
Joj! (smeh) Ujeli ste me! Sem katastrofalna perfekcionistka! Ni in ni konca mojemu perfekcionizmu. In ta me prepogosto zaustavi in upočasni moje delo. Kazalo je najboljši dokaz tega. Nekaj si zamislim in potem se mučim s tem. Ni bilo potrebno, pa vendar sem ga naredila. Lahko bi ga opustila, ampak ne! Torej! Ja, ves čas bi popravljala. Ampak k sreči ali na žalost življenje tega ne dopušča.
