Oče kulturnega menedžmenta v Sloveniji in nekdanji generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je že ob upokojitvi dobil prve namige, naj napiše knjigo o Cankarjevem domu. Pomagal je postaviti njegove zidove, mu vdihnil življenje in ga nato skrbno vodil več kot trideset let. Arhivskega gradiva se je skozi leta nabralo za štirideset škatel, ki jih je smel še naprej hraniti v opuščeni kabini Gallusove dvorane. Trajalo je skoraj enajst let, da je to knjigo potem dejansko napisal in da so jo te dni pri založbi Beletrina izdali pod naslovom Gremo v Cankarja.
To je v prvi vrsti avtobiografija o Cankarjevem domu, prepredena pa je tudi z Rotovnikovimi spomini in razmisleki. Da se bere kot pustolovski roman, čeprav to seveda ni, kot je dejal urednik založbe Beletrina Mitja Čander, ima zasluge tudi novinarka in urednica Tanja Jaklič, ki se je skupaj z avtorjem prebijala skozi arhiv, preverjala podatke in mu stala ob strani tudi pri pisanju. Dokumentaristična pripoved je zato tekoča in marsikje posuta tudi s ščepcem (črnega) humorja, po katerem je Rotovnik vedno slovel.
Leto presežkov
Knjigo so v torek premierno predstavili na literarnem večeru v Klubu CD in beseda je tekla o letu 1997, ki je bilo za Cankarjev dom čarobno leto. To je bilo leto številnih presežkov, tako programskih kot poslovnih, saj je CD ustvaril na trgu več sredstev, kot jih je pridobil iz javnih virov. To je tudi za današnje čase zelo veliko in nepredstavljivo za večino javnih zavodov. Od tega leta naprej je šlo za odličnost, s katero se je CD lahko začel ponašati.
»To pa je bilo tudi leto, v katerem smo po besedah kulturnega novinarja Marjana Zlobca pridobili največjega dirigenta vseh časov Carlosa Kleiberja, in zgodilo se je na zelo zanimiv način. Na Trgu republike srečam glasbenika, ki mi pove, da Kleiber, o katerem sem sicer nekaj malega že slišal, že pol leta živi v Sloveniji, in sicer v vikendu v zasavskih hribih, v vasi Konjšica pri Litiji (poročen je bil s Slovenko Stanislavo Brezovar, op. p.). In sem rekel, ja zakaj pa potem ne pride dirigirat nobenemu našemu orkestru? Takoj so me opozorili na vrtoglavi honorar, ki bi ga potrebovali zanj, in sem se domislil nečesa drugega. Čez dva dni sem se najavil pri takratnem predsedniku države Milanu Kučanu in ga prosil, naj ga uradno povabi on. Takoj je privolil in maestru sva poslala pismo. Na odgovor smo čakali zelo malo časa, z veseljem je prišel in nepozabno oddirigiral v Slovenski filharmoniji. Moji kolegi iz tujine niso mogli verjeti: najprej, da bo prišel, potem so se tolažili, saj on obljubi in ga potem ni, in tako naprej. Vse se je izšlo in res so bili začudeni.«
V to leto sodi še ena zanimiva zgodba, ko je CD obiskal megazvezdniški tenor Luciano Pavarotti, ki se je kar med pavzo odločil, da ne bo nadaljeval koncerta. Rotovnika so urgentno klicali, naj posreduje. »Kot nor sem tekel v njegovo sobo. On pa ves žalosten pravi: 'Direktor, jaz bom prekinil koncert. Prosil sem režiserja, da me ves čas snemajo z levega profila, pa tega ne upošteva.' Na desni strani lica je namreč imel neko temno znamenje. Izrazil sem obžalovanje, tekel do režiserja snemanja in ga vprašal, zakaj ne upošteva umetnikove želje. Odgovoril mi je: 'Gospod Rotovnik, tudi jaz sem umetnik in lahko tudi jaz zdaj rečem, da grem domov, če ne bom imel svobode pri režiji.'« S pomočjo Rotovnika so se strasti pomirile in Pavarotti je dokončal koncert.
Zaodrje in akustika
Ob ustanovitvi CD leta 1980 je bil prvi direktor Miran Kert, ko pa so bile vse štiri osrednje dvorane dokončane in jih je bilo treba napolniti z vsebino, je leta 1982 vajeti prevzel Rotovnik. Poznan je njegov boj za dve stvari, ki sta se vizionarsko izkazali za ključni, da se danes sploh lahko pohvalimo z Gallusovim odrom, zaodrjem in dvorano, ki zadovoljuje visoke standarde velikih koncertnih hiš v svetu. Zapletlo se je, ko je ena skupina vztrajala pri poceni načrtovanem odru, ki ni imel dovolj velikega zaodrja, Rotovnik pa je temu odločno nasprotoval.
Na predstavitvi knjige je povedal: »Nobena dvorana v Sloveniji ni nikoli dosegla tega standarda, nista ga imeli niti SNG Drama niti SNG Opera, zdaj naj ga ne bi imela niti Gallusova dvorana.« Vztrajal je tako dolgo, lobiral tudi do političnih vrhov (»vse oči so se obrnile v Janeza Zemljariča, ta pa je brez komentarja poslovni sekretarki narekoval sklep, da podprejo predlog«), da se je našel denar tako za dovolj veliko zaodrje kot za profesionalno akustiko, za katero so poskrbeli prek mednarodnega razpisa in pridobili rešitve profesorja Lotharja Cremerja iz Berlina.
Da pa je do mednarodnega razpisa sploh prišlo, je moral še enkrat pisati Zemljariču. »Tako se mu napisal: 'Tovariš Janez, ali si kdaj razmišljal, kakšna usoda naju čaka? Če dvorana ne bo imela vrhunske akustike, v tem mestu ne bova več mogla živeti, za nama bodo kazali s prstom in govorili, to je eden od tistih dveh, ki sta zafurala akustiko, tako da bova na koncu skupaj šla na črnuški most,'« se spominja Rotovnik. Danes akustiko Gallusove dvorane hvalijo številni umetniki, vajeni najprestižnejših svetovnih prizorišč.
