Prevajalec japonske književnosti Iztok Ilc je za slovensko bralstvo prevedel kar nekaj kultnih japonskih literarnih romanov, zadnji njegov prevod pa je manga, ki je v slovenščini izšel po zaslugi založbe VigeVageKnjige. Človek za nobeno rabo je zadnje delo mojstra mange Yoshiharuja Tsugeja, ustvaril ga je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, danes pa velja za njegovo najbolj priljubljeno. Prevesti mango pa ne pomeni prevesti le stripovskih oblačkov, temveč je treba razumeti tudi kulturni fenomen mang znotraj sodobne japonske družbe. Iztok Ilc sicer prevaja tudi iz francoščine in je podpredsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Pred sedmimi leti ste za naš medij dejali, da vas mange ne privlačijo. No, zdaj smo z vašim prevodom dobili prvo mango tudi v slovenščino. Ste se zarekli kruha, kot se reče?

Niti ne. Svojih bralnih navad nisem kaj bistveno spreminjal, res pa danes berem več stripov, kot sem jih pred sedmimi leti. Treba je dati stvarem priložnost. Pobudo za prevod mange je navsezadnje dala urednica založbe VigeVageKnjige Anja Zag Golob, jaz Tsugeja nisem poznal. Pri tej založbi ves čas spremljajo, kaj se na področju stripa aktualnega dogaja. In po vsem svetu se v zadnjih letih dogaja revival tega avtorja. Svet mange na Japonskem pa je tako orjaški, da je potrebnega veliko časa, preden ugotoviš, kaj ti je všeč, saj je na voljo vse od nišnih žanrov do veleuspešnic.

V čem je manga drugačna od drugih evropskih in ameriških stripov?

To je bolj vprašanje za striparje, sam mange ne vidim nič drugače kot kateri koli drug strip. Kolikor mi je znano, je manga v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v nejaponski strip uvedla drugačen tip montaže sličic, akcije, vse je veliko bolj razgibano. Vendar ima Človek za nobeno rabo drug narativ od običajnih akcijskih mang, ki jih izdajajo v serijalih. Ne gre za strip s superjunaki, pustolovci, športniki ali mladostniki, zapletenimi v neskončne melodrame; konkretno Tsuge je že sam po sebi podžanr mange, ki se ukvarja z vsakdanjim, monotonim življenjem, v katerem se ne dogaja veliko. Junaki se spopadajo s problemi, ki se jih ne rešuje po vzoru herojstva, se pa običajni ljudje s tem lažje poistovetijo. Niso vsi uspešni, ekstrovertirani, a bi vseeno radi iz svojih življenj kaj naredili, vendar jim ne uspeva.

Kdo so sodobni samuraji v japonski kulturi?

Zlasti serijo zadnjih šestih Tsugejevih stripov, združenih pod naslov Človek za nobeno rabo, povezujejo s kritiko kapitalizma in storilnosti. Osemdeseta na Japonskem so bila ultrakapitalistična, to jih je potem tudi pokopalo, in zdaj že trideset let stagnirajo, se otepajo finančnih kriz, v bistvu jih rešuje zgolj nenehno notranje zadolževanje. V storilnostno naravnanih osemdesetih so začeli poslovni svet povezovati s samurajstvom, herojstvom, častjo, predanostjo delu. Ta samurajska etika je umetni konstrukt, mit, ki je vzniknil konec 19. stoletja kot neka opora nacionalni identiteti. Toda niso vsi Japonci takšni, velika večina se ne vidi v tem, v to so prisiljeni. Nekateri imajo to srečo ali nesrečo, da so kot Tsuge posebne in svojeglave osebnosti, ki živijo docela po svoje, vendar za to plačajo visoko ceno, tudi ceno revščine. Njega je preživljala žena, šele na koncu ustvarjanja, ko so njegova dela obudili v filmskem in televizijskem mediju, je tudi kaj zaslužil.

Čemu je manga tako privlačna tudi za nejaponske kulture?

Pravzaprav ne vem, ker se, kot sem rekel, s tem ne ukvarjam. Vem samo, da jih v zadnjem času na Japonskem delajo usmerjeno za tuja tržišča; so izvozni artikel, pop kultura pa prinaša veliko denarja. Trži se seveda popularna manga za široka občinstva, Človek za nobeno rabo je vseeno bolj nišna, umetniška manga. Mange in anime so bile recimo že prej zelo popularne v Italiji, poznam kolege, ki so se za študij japonščine odločili ravno zaradi prebiranja mang, skozi katere so spoznavali japonsko kulturo. Zame je manga podoben fenomen kot navduševanje nad fantazijsko literaturo ‒ v določenem življenjskem obdobju jo moraš začeti brati, potem se ti usede in ostane s tabo. Oboje sem preskočil. Od literature s fantastično-pustolovskimi prvinami sem okusil samo starogrške bajke, kot so štorije s Herkulom, Jazonom, Odisejem in drugimi.

Včasih se je japonsko literaturo večinoma prevajalo posredno iz drugih prevodov, v glavnem iz angleščine. Vi ste mango prevedli neposredno iz japonščine.

Prevajanje iz angleških prevodov ima svoje pasti, vendar ta trend razumem, saj preprosto ni bilo prevajalcev za izvirne jezike. Problem je, da so angleški prevodi prevedeni za angloameriški trg s posebnimi bralskimi pričakovanji; več je poseganja v tekst, včasih tudi več cenzure, čeprav sami temu ne bodo rekli tako. Pri uspešnicah, kot so romani Harukija Murakamija, računajo na milijonski trg, potem pa kakšni »sporni« prizori kar izginejo. Seveda tudi v Sloveniji prevajamo za slovenski trg, ampak se mi zdi, da se prevajalci vendarle zelo držimo izvirnega teksta.

Smo kot majhen narod bolj spoštljivi do jezikov nasploh?

Mislim, da lahko naš odnos do izvirnikov primerjamo z odnosom do urejanja izvirnih besedil. Recimo v angloameriškem svetu imajo uredniki veliko besede, medtem ko ima pri nas urednik manj moči. Gre torej po eni strani bolj za to, koliko se sme posegati v avtorjev tekst, po drugi pa, koliko avtorji razumejo uredniško delo in dopuščajo posege druge roke. Prevajalci, če se le da, pustimo besedilo pri miru, sploh če nimamo stika z avtorjem, da bi ga lahko kaj vprašali. Nekateri avtorji zelo ljubosumno varujejo svoja dela, in zgodi se, da si naslove nazaj prevedejo s kakšnimi prevajalskimi orodji. To se mi je že zgodilo pri Muriel Barbery za njen roman Une rose seule, ko je očitno strojno prevedla moj naslov v slovenščini En sam cvet, in potem spraševala, zakaj ni tak kot v francoščini. Nato sem ji moral pojasnjevati, zakaj sem se odločil, kot sem se.

Japonski naslov mange Munō no Hito sta z urednico prevedla v Človek za nobeno rabo, ki pa je drugačen od angleškega The Man Without Talent, kajne?

Slovenski prevod naslova korespondira z izvirnikom, medtem ko so vsi drugi prevodi, ki sem jih doslej videl, recimo srbski, hrvaški, francoski... podlegli angleški varianti prevoda. Malce sem se poglobil v ta naslov, ker mi ni bil čisto logičen: ta človek ima v bistvu veliko talentov, veliko zna in ima veliko idej, ampak jih ne zna vnovčiti. V izvirniku ni nujno, da gre za talent, lahko gre za kompetence, spretnosti v širšem smislu. Te argumente sem predložil uredništvu založbe, podal nekaj svojih idej za naslov, nato pa so predlagali tega, ki je ostal. Nimam nobenega zadržka sprejeti prevodne rešitve koga drugega, če kot prevajalec presodim, da je ustrezna in jo potrdim.

Ste mango prevajali bolj sproščeno kot bi leposlovni roman?

Sproščeno nikoli ne prevajam, ker v sproščenosti vedno kaj spregledaš, vedno preži kakšen hakeljc, poleno, ob katerega se lahko spotakneš. Strip ima zelo omejen prostor, kot bi prevajal podnaslove za film – teksta ne moreš po mili volji raztegovati. Pri japonščini pa lahko v pismenke zelo zgostijo informacije in v en oblaček spravijo veliko pismenk. Lahko sprejmem strategijo skrajne ekonomije izraza in oklestim besedilo do minimuma, a se včasih ne da, ker se lahko izgubi koherenca med oblački in sličicami.

Druga za japonščino zelo značilna stvar je raba onomatopejskih, torej podobnoglasnih izrazov. Onomatopejo uporabijo za marsikaj, za zvočno ponazarjanje, za ponazarjanje lastnosti, recimo vrsto hoje, ki je lahko krevsasta ali lahkotna, kakovosti materiala, ki je lahko mat ali bleščeč. Nenazadnje imata tudi slovenski besedi kotrljati in lesketati v sebi neko zvočnost in svetlobnost. V proznem besedilu to rešiš znotraj stavka, dodajaš pridevnike, prislove, izbiraš zvočno bogate besede in tako dalje, v mangi pa se besede uporabljajo dobesedno, vpisane v sličico. Pri zvočnih onomatopejah teh težav ni, saj jih rešuješ z besedami, kot so tresk, smrk in podobno. Večji problem so onomatopeje za ponazoritev gibanja ali kakega drugega pojava. Ob vsem tem sem na koncu stripa naletel še na poezijo. Avtor Tsuge v zadnjem poglavju obudi iz pozabe pesnika po imenu Seigetsu Inoue iz 19. stoletja in v besedilo vplete njegove haikuje in druge kratke pesmi, tako da je bilo treba prevajanje »preklopiti« na poezijo, a spet v omejitvi oblačkov. Kot rečeno, sem bil v primeru mange omejen s prostorom, a smo konec koncev omejeni tudi pri prevajanju poezije, saj mora prevod vsaj približno slediti dolžini verzov. Ko sem prišel do konca, me je prešinilo, da je v nekem smislu prevajanje stripov podobno prevajanju poezije. Vzeti si moraš dovolj časa, da se ti celota usede, da lahko ujameš pravo razmerje med količino besedila in učinkom.

Pri tej mangi je bilo treba upoštevat še druge reči, recimo precej sem se namučil s filozofažami o okrasnih kamnih, o zadržani lepoti japonskih ptic in še marsikaj bi lahko naštel. Najpreprostejši primer ekonomičnosti je, kako stlačiti v okvirčke recimo večmestne številke, kar sicer Japonci rešijo z dvema pismenkama. Zapisovanje števil s ciframi sicer slogovno ni najlepše, literarni jezik namreč terja besede, ampak če ne gre, ne gre.

Tsuge je kultni avtor mange, pa tudi velik posebnež, kajne?

Da, je takšen kot glavni junak – rad izgine. Leta 1986, ko je izdal svojo zadnjo mango Človek za nobeno rabo, je izginil iz javnosti. Težko ga je najti, ne uporablja elektronske pošte, zato se je izdaja slovenskega prevoda tudi toliko zavlekla, preden je založba z njegovimi sorodniki uspela urediti avtorske pravice. Treba jim je bilo razložiti tudi, kakšno tržišče je slovenski trg, da torej ne morejo pričakovati visokih naklad in tantiem. Na srečo je založba VigeVageKnjige vztrajala pri komunikaciji, uredila vse potrebno, meni pa je potem pripadla naloga, da mango prevedem.

Kako se kot prevajalec lotevate različnih žanrov, od poezije do leposlovja?

Književni prevajalec mora prevajati raznolika besedila. S tem ohranja prevajalsko kondicijo in trenira jezikovno gimnastiko. Prevajalci smo naravnani vsak po svoje, eni se nekaterih tipov besedil izrazito izogibajo, eni se držijo samo določenih žanrov. Mene zanimajo različna besedila, poleg leposlovja sem prevajal tudi poezijo, dramatiko, zadnje čase več humanistike. Kot samozaposlen si pretirane specializacije niti ne morem privoščiti.

Japonščino in francoščino ste študirali na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v mangi ste prevajali tudi spremno besedo iz angleščine.

Če prevajaš in študiraš japonščino, potem angleščina tako ali tako pride v paketu, kajti v angleščini je veliko teoretične literature, slovarji, jezikovni priročniki. Znanje pride samo od sebe. Mislim, da angleško znam dovolj dobro, da lahko tudi prevajam, res pa do sedaj nisem. Prevajalske kompetence same po sebi pa tako ali tako niso vezane na posamezen jezik. Anja Zag Golob je predlagala, da prevedem spremno besedo, ki je pridana angleškemu prevodu in v kateri avtor, teoretik in prevajalce mange Ryan Holmberg osvetli Tsugejevo delo za nejaponske bralce. Odločitev je bila prava.

Koliko japonologov vas je sploh v našem prostoru?

Zaenkrat aktivno književnost prevajava dva, poleg mene še Domen Kavčič, čeprav diplomiranih japonologov ne manjka.

Kaj so na področje prevajalstva prinesle nove tehnologije, strojno prevajanje?

Nove tehnologije v prevajanju povzročajo tektonske premike, prevajalci vedno več o tem tudi govorimo, čeprav je strojno prevajanje oziroma umetna inteligenca na področju književnega prevajanja za nas še vedno kar tabu. Slej ko prej se bomo morali s tem spopasti, nima smisla tiščati glave v pesek. A tudi stroj ne ve vsega, zlasti ne zna kontekstualizirati, še vedno ne zna tvoriti kompleksnih stavkov in jih prevajati. Še vedno torej ne zna tistega, kar prevajalci vemo o meta besedilu, meta svetu, v katerega je knjiga vpeta. Prevajalska strojna orodja zelo prav pridejo pri tehničnih in pravnih besedilih, na teh korpusih so se tudi začela razvijati. Poznam prevajalce, ki delajo s prevajalskimi orodji, ampak ne zato, da bi jim orodje prevajalo, temveč da besedilo lažje uredijo, da so bolj konsistentni, da ne izpuščajo stavkov. Ko je oko že utrujeno, se hitro zgodi, da kaj spregledaš.

Grozi poklicu prevajalca izumrtje?

Bom realist in bom rekel, da zlasti poklic književnega prevajalca v slovenščino nedvomno izumira, kar se vidi že v upadu števila mladih prevajalcev. Nimam sicer vpogleda, kakšni so vpisi na jezikovne smeri in prevajalstvo, a prevajalci se večinoma ukvarjajo z neleposlovnim prevajanjem in jezikovnimi tehnologijami. Na Filozofski fakulteti so v povezavi s Fakulteto za matematiko in fiziko odprli smer digitalno jezikoslovje, kar nakazuje, da bo šlo vse čedalje bolj v smer strojne obdelave jezika in orjaških korpusov besedil, da bo stroj čim bolj prepoznaval povezave.

Predvsem me skrbi, da bo jezik vedno bolj preprost in da si bodo besedila vedno bolj podobna, če bomo vse prepustili strojnemu tvorjenju. Na nas je torej, kako in za kakšne namene bomo uporabljali te stroje. Že zdaj se dostikrat borimo, ko lektorji in uredniki brišejo redkeje uporabljene besede. Bojim se, da bi se s strojnim pristopom to samo pospeševalo. Jezik bo na neki način preživel, na kakšen način, pa je vprašanje. Bojim se, da bo v prihodnosti slovenščina zgolj nekakšna nesnovna kulturna dediščina, ohranjana pri življenju z državno podporo, kot kakšen keltski jezik.

Urednica Anja Zag Golob je napovedala še nove izdaje mange. Jih boste še prevajali?

Dobro je, da je strip po stotih letih z margine stopil v ospredje. Že to, da stripe izdaja takšna ustanova, kot je ZRC SAZU nedvoumno kaže, da je to vsega spoštovanja in pozornosti vreden žanr. Bomo videli, kako se bo moj odnos s stripi odvijal v prihodnosti, zanima me marsikaj. Dejstvo pa je, da ne moreš imeti celovite slike stripovskega sveta brez japonskega stripa. Japonski strip je v zgodovini stripa vseeno toliko pomemben, da bi bila kar velika škrbina, če ga ne bi imeli.

Nekje sem prebrala, da vam je všeč specifičen japonski »horror«; najdemo ga tako v literaturi kot v filmih. Boste prevedli tudi kaj od tega?

Joj, ne vem, kdaj sem to rekel. Japonski »horror«, »horaa« oziroma tradicionalno »kaidan«, je po svoje zelo zanimiv, saj črpa iz mitologije, cepljene na budistični princip karme. Ena od bolj znanih zbirk takšnih zgodbic je bila leta 1904 napisana v angleščini, sestavil jo je eden prvih viktorijanskih japonofilov, znameniti Lafcadio Hearn. Mogoče bi se moral lotiti kar tega.

In potem samo še pridete s knjigo za prevod na določeno založbo?

No, to se sliši zelo idealistično. Ponudim že lahko, a druga zgodba je, če se tudi kaj dogovorim. Sploh ker si želim delati za subvencionirano tarifo, kakršno priporoča JAK, saj so nesubvencionirane do našega poklica podcenjujoče nizke. Vendarle opravljamo intelektualno zahtevno in odgovorno delo. Za subvencijo sicer zaprosi založba, v njeni presoji pa je, ali bo mojo knjigo uvrstila v subvencionirani program. Veliko tehtam, ali se splača prevajati zahtevno ali konec koncev vsakršno delo za nizek honorar. Prisiljen sem kdaj reči tudi »ne«.