Kot je še zapisala komisija, so zbrani Eseji francoskega renesančnega humanista, pisatelja in filozofa Montaigna temeljno delo renesančne filozofije in obenem predstavljajo začetek zvrsti eseja. Montaigne je to kompleksno delo, ki v slovenski izdaji obsega 1300 strani, pisal od leta 1572 do smrti leta 1592, svoja razmišljanja je nenehno dopolnjeval in nadgrajeval, tako da celovito odražajo različne faze njegovega filozofskega mišljenja.

V svojih razmišljanjih se je dotaknil skoraj vseh človeških lastnosti in dejavnosti, renesančno miselnost in način življenja je zajel široko in mnogostrano. Izjemna širina virov, iz katerih črpa svoja razmišljanja, ponuja bralcu sladokusno zakladnico modrosti, navedb in razmislekov, ki segajo od antičnih osebnosti in mislecev do številnih Montaignevih sodobnikov.

Prevodi Branka Madžareviča so, kot piše v utemeljitvi, umetnine, ki zorijo počasi, potrpežljivo, s premišljevanjem, raziskovanjem in proučevanjem virov. Prevod Montaignevih Esejev je začel nastajati leta 1998, se zaključil leta 2019, sledila so štiri leta urejanja, piljenja, korektur, pisanja spremnih pojasnil in opomb.

Prevod je po mnenju komisije jezikovna mojstrovina, v kateri avtorjeva razmišljanja beremo v živem, sugestivnem jeziku s pridihom patine, ki jo ustvarjajo bogato besedišče in skrbno izpeljane misli. Branje daje vtis lahkotnosti, kar je plod skrbnega in spretnega piljenja stavkov in le primerjava z izvirnikom in njegovimi variantami v sodobni francoščini razkrijeta kompleksnost in mojstrstvo prevoda.

Kot je ob prevzemu nagrade povedal Madžarevič, se je pri prevajanju potrudil po svojih najboljših močeh. »Besedila ne bi dal od sebe, če ne bi imel občutka, da gre za do neke mere lepo prezentacijo Montaigna,« se je pošalil in dodal, da seveda ni popolna, kot tudi noben prevod in nobeno literarno delo ni nikoli čisto dokončano, še zlasti ne eseji, ki so takšna odprta forma.

Izpostavil je, da je bil Montaigne v svojem času bran, sicer njegovi Eseji ne bi prišli do 20. in 21. stoletja. Pri prevajanju mu je bilo vodilo užitek branja v sodobni slovenščini; rekel si je, da če tega užitka ni, potem Esejev ni smiselno prevajati.

Madžarevič je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz angleščine in francoščine. V zgodovino slovenskega literarnega prevoda se je zapisal že s prevodom Rabelaisovega Gargantue in Pantagruela, za katerega je leta 1982 prejel Sovretovo nagrado in leto kasneje nagrado Prešernovega sklada.

Za Jermanovo nagrado sta bila letos nominirana še Bogdan Lešnik za prevod dela Meduzini lasje: esej o osebnih simbolih in verskih doživetjih Gananatha Obeyesekereja in Miha Marek za prevod dela Vampyroteuthis infernalis: Razprava s poročilom Znanstvenega inštituta za paranaturalistične raziskave Vilema Flusserja in Louisa Beca.

Komisije za Jermanovo nagrado pri DSKP so sestavljali Nada Grošelj (predsednica), Nadja Dobnik in Tomo Virk.