Tri jeziki: francoščina, angleščina, portugalščina. Proza, poezija. Prevodi: od brazilskega klasika Machada de Assisa do sodobne pisateljice Adriane Lisboa, od v francoščini pišočih Fistona Mwanze Mujile, Marie NDiaye, Nathache Appanah, Ken Bugul do anglofonov Monique Truong, Akwaeke_ja Emezi_ja in Kenijca Ngũgĩja wa Thiong'a, dolga vrsta izvrstnih del, vse do temnopolte Britanke Bernardine Evaristo, Bookerjeve nagrajenke, in njenega romana Dekle, ženska druga_i, katerega prevod ji je prinesel Sovretovo nagrado – prevajalka Katja Zakrajšek sistematično zahaja v tiste predele književnosti, afriške, migrantske, ženske, ki jih prevladujoči tok pušča ob robovih. In to počne s skrbnostjo, znanjem in strastjo.
Ali lahko začneva anekdotično? Po podelitvi Sovretove nagrade za prevod vas je Društvo slovenskih književnih prevajalcev presenetilo s torto, na kateri je bila narisana naslovnica knjige Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo, črna silhueta ženske glave s pisanim turbanom. Vi pa niste mogli zarezati vanjo.
(Smeh.) Res je, nisem se mogla pripraviti do tega, da bi šla z nožem nad
to tako povedno figuro, to kompozitno figuro marginalizirane skupnosti, za katere vidnost se bori Evaristova – jaz kot njena prevajalka pa naj vanjo zarežem z nožem!? Odrezala sem samo nekaj kosov z roba in nalogo predala drugim. Smo jo pa na koncu vseeno pojedli.
To je pravi odnos prevajalca do originala! Vas preseneča, da se knjiga o britanskem rasizmu skozi ženske oči tudi pri nas dobro prodaja, v knjižnici je sploh ni mogoče dobiti?
Deloma k temu gotovo pripomore ugled zbirke Moderni klasiki Cankarjeve založbe, saj se sicer žal pogosto zgodi, da gredo zelo dobre knjige, kot je čudoviti roman Adriane Lisboa Simfonija v belem, ki sem ga prevedla pred leti, povsem »mimo«. Je pa to tudi stvar globalnega trenutka. Tudi Bernardine Evaristo je imela v Veliki Britaniji sicer dolga leta zvesto bralstvo in dobre kritike, a nikoli ni prišla v splošno bralsko zavest. Potem pa je napisala to knjigo, ki je eksperimentalna po formi, po vsebini pa …
… zaradi ženske, lezbične, nebinarne tematike celo kontraindikacija za komercialni uspeh?
Točno tako. Da knjiga o mreži bolj ali manj naključno povezanih temnopoltih (pretežno) Britank različnih družbenih pozicij in spolnih usmeritev ter identitet postane uspešnica in se znajde na vrhu prodajnih list leposlovja, in to v istem času, ko je bila na področju stvarne literature najbolj prodajana knjiga Reni Eddo Lodge Why I'm no longer talking to white people about race (Zakaj se z belci ne pogovarjam več o rasi), je bilo gotovo tudi stvar trenutka: Evaristova je med drugim nagovorila duha gibanj Black lives matter in Me too, čeprav je knjigo začela pisati že prej, tako da se je s temi gibanji ujel le njen izid. Ko pa roman odpreš, se izkaže, da je ne glede na eksperimentalno formo zelo berljiv, dostopen za različne profile bralcev in odpira ogromno različnih vprašanj in vidikov: lahko se bere kot roman o procesih rasnih percepcij ali o odnosih med spoli skozi več generacij, kot roman o materah in hčerah, spolnih manjšinah, o gledališkem prodoru temnopolte dramatičarke …
Ko pa enkrat vstopiš vanj, vidiš, da ob vseh specifikah ti liki živijo tudi premnoge univerzalne probleme.
Res je. Vsakogar od nas določajo specifične družbene in osebne okoliščine, a stiska je stiska, potreba po bližini, sprejetosti, ljubezni je obča. In ravno v tem je roman odličen, da nam zna pokazati univerzalno človeškost svojih likov prav v njihovi precizni umeščenosti in neponovljivosti.
Te zgodbe o ženskah in zgodbe znotraj zgodb so se mi zdele kot nekakšna sestavljanka, ki se širi v neskončnost, s prazninami, ki jih kot bralka zapolnjujem. Lahko bi se namnožile na tisoč likov, kot je rekla sama pisateljica, kot nekakšen rizom.
Zelo pomembno je, da ni »glavnega lika«, protagonist je kolektiv oziroma en možen izsek iz kolektiva, ki ga družijo nekatere okoliščine, rasna označenost, spol, pripisan spol, ki pa je vseeno tudi navznoter neskončno raznolik. Ni ene same zgodbe, ki bi ga lahko zastopala.
Tudi mreža moških likov
je zelo raznolika.
Zelo, od strejt do gejev, od klasično patriarhalnih, ki pa imajo tudi svoje skrite ranljivosti, do feministov, ki pa imajo tudi svoje slepe pege … Nasploh so liki kompleksni, vsak s svojimi zanimivimi uvidi in slepimi pegami, vrlinami in napakami, ki se odkrivajo in medsebojno osvetljujejo, ko branje prehaja med njihovimi perspektivami. Za vsakega misliš, da ga že poznaš, potem pa ga zagledaš skozi oči drugega … To je tudi eden glavnih virov humorja, ironije in tudi samoironije v romanu. Pri tem pa je ta humor, ne da bi kaj opravičeval, prežet z naklonjenostjo avtorice svojim nepopolnim likom. In kaj bi bilo bolj človeškega? Takšni smo.
Prevajalci radi sledijo avtorjem, gotovo ste na sledi njeni novi knjigi, ki je po velikem uspehu za avtorje pogosto hud izziv.
Njena najnovejša knjiga Manifesto: on never giving up (Manifest: nikdar odnehati) ni roman, ampak spominsko in programsko besedilo. Sledi njeni osebni poti in prek nje boju različnih družbenih manjšin za umetniško in siceršnjo družbeno vidnost – in je hkrati spodbuda tistim, ki prihajajo za njo. Na podelitvi bookerja je Evaristova poudarila, da je prva temnopolta avtorica, ki ga je prejela. Ne zato, ker prej ne bi bilo dobrih knjig, ampak gre za percepcijo tega, kaj je literarno relevantno in vredno. V zadnjem času pa je opaziti pomembne premike tudi v globalni vidnosti afriških in afrodiasporskih pisk_cev. Leto 2021 je bilo pravo »afriško leto«, kar zadeva najodmevnejše mednarodne nagrade. Gotovo ni naključje, da se je to zgodilo hkrati z rahljanjem homogenosti žirij. Pri bookerju se točno vidi, kako so s tem postali bolj raznoliki tudi izbori nominiranih, ki ponujajo res vznemirljivo branje.
Hočete reči, da je nekaj tako micenega, kot je zamenjava nekaj ljudi v žiriji, v velikem, globalnem anglofonskem založniškem biznisu sprožilo premik k prej prezrti literaturi?
Ja, ker se je s tem razrahlja do tedaj samoumevna hierarhija literarnega vrednotenja. Kar zelo cenim pri Evaristovi, je, da svojo slavo po bookerju uporablja za podpiranje drugih in grajenje skupnosti. Ureja nove izdaje po krivem spregledanih ali pozabljenih knjig, piše spremne besede in še na druge načine promovira zlasti mlajše manjšinske literarne glasove (kar je že stalnica njenega delovanja), se izreka o družbenem dogajanju, večinski družbi pojasnjuje njene slepe pege. Ob zgražanju, ko so na protestu Black lives matter v bristolski luki v vodo prevrnili kip zaslužnega meščana, trgovca s sužnji, je recimo opomnila, da je to močna gesta ljudi, ki jih upravičeno žali ta simbol njihove nekdanje zasužnjenosti v javnem prostoru 21. stoletja, in priložnost za pogovor o zamolčanih vidikih britanske zgodovine. Nekatere stvari pač sodijo le še v muzej. Sicer pa imamo podoben problem tudi z nekaterimi, z današnjega vidika rasistično obarvanimi knjigami, še posebno s šolskim čtivom: verjetno bi bilo dobro zraven ponuditi razlago.
Vendar pa vemo, da branja ni mogoče nadzirati, to je bil tudi razlog, da so prepovedali Moj boj. No, zdi se, da sedanja skrajna evropska desnica ne presedi veliko ob knjigah, da se zanaša predvsem na oralno tradicijo.
Moj boj je primer, ki ga dobro razumemo, ker smo posledice tega Hitlerjevega boja na lastni koži občutili v Evropi. Zelo radi pa pred »politično korektnostjo« branimo besedila, ki so nosila ideje evropske oziroma belske večvrednosti, jih upravičevala ali le pasivno reciklirala in normalizirala. In vendar gre za miselno podstat evropskega imperializma in kolonializma, ki je, kot je opozoril že Aimé Césaire, nacizmu ponudil že izdelane metode, ki jih je Hitler le prenesel na evropska tla. Saj ne da bi bilo treba te knjige, kjer imajo literarno vrednost, kar izbrisati. Jih je pa smiselno kontekstualizirati s spremnimi besedili, s pogovorom o zgodovini.
V prevajalskem smislu je Dekle, ženska, druga_i mešanica dramske in verzne govorice, otoške angleščine in njenih slengov, od karibske kreolščine do nigerijskega pidžina … Nemalo izzivov za vas!
Vsekakor je treba ta tekst poslušati, pri branju in pri prevajanju, da ujameš njegove ritme, premolke, skoraj verzno zgoščene konce poglavij. Jezik pa je res zelo razplasten, časovno, socialno, geografsko, kar zrcali zgodovino angleščine, od britanske z njenimi dialekti in sodobno urbano govorico do karibskih angleščin in nigerijskega pidžina – kakor so pač raznoliki sami liki v romanu. Tu sem morala uporabiti različne prevajalske strategije in določeno mero jezikoslovno podložene domišljije, da sem to mnoštvo angleščin upodobila v slovenščini, ki nima imperialne zgodovine. Pri tem ni ene zveličavne rešitve. Nigerijski pidžin denimo zaradi sprememb svojega statusa skozi čas in s tem drugačnega položaja v jezikovnem univerzumu protagonistk_ov, pa tudi zaradi drugačne umeščenosti avtorice, povsem drugače deluje v romanu DŽD kot v romanu mlade_ga nigerijske_ga pisateljice_a Akwaeke_ja Emezi_ja. Zato sem ga tudi prevajala povsem drugače.
