V zbirki Aleph so izšle štiri pesniške zbirke, in sicer Poznati kot voda Lukasa Debeljaka, Mleček, žbunje: grobovi v njem Blaža Božiča, Do mraza Romea Mihaljevića, Herbarij nepredvidljivega sozvezdja Yolande Castaño, ob tem pa še romaneskni prvenec Jane Putrle Srdić Po celi ravnini pod nebom. V zbirki Lambda je izšlo pričevanje geja, ki je preživel teror nacističnih taborišč, z naslovom Možje z rožnatim trikotnikom avtorja Heinza Hegerja, mednarodno odmevni spomini Timothyja Conigrava V njegovem objemu, knjiga Strah me je, torero čilskega pisatelja Pedra Lemebela, romaneskni prvenec Guapa v Kuvajtu rojenega Saleema Haddada, pesniška zbirka Ne ubij me še osrednje češke lezbične pesnice Svatave Antošove in Razsvetlitve Matjaža Lunačka, vzporeden poetičen tekst k Iluminacijam Arthurja Rimbauda, ki ga pri nas niso ponatisnili že več kot dvajset let.
Skozi besede Arabca na robu
Prvenec Guapa Saleema Haddada je po objavi vzbudil veliko pozornosti, pri nas pa je to nasploh eno redkih prevedenih knjižnih del iz arabskega sveta. Avtor ima precej zapletene korenine, je namreč iraško-nemškega in palestinsko-libanonskega porekla. V svojem romanu, ki je tudi družbenokritičen do avtoritarnih režimov in religije, je v izmišljeni državi z vojaško diktaturo ustvaril lik geja z imenom Rasa. Kljub temu, da gre za zajeten roman, se vse dogajanje odvije v enem dnevu, kot je povedala prevajalka Suzana Tratnik: »Začne se s tem, da babica, s katero Rasa živi, gleda skozi ključavnico in ga zaloti z njegovim partnerjem Tejmurjem. To je začetek romana. Se pa pripovedovalec nenehno vrača nazaj, k stvarem, ki jih je doživel, k očetovi smrti, k mami, ki je bila med drugim tudi alkoholičarka, umetnica v stiski, ki je izginila.« V knjigi je Guapa ime skritega gejevskega lokala, ki v strogem režimu neimenovane arabske države predstavlja eno izmed redkih varnih zavetij za tiste, ki ne spadajo v normativni register večinske družbe. »Hkrati je v vseh tematikah, ki so obravnavane, zelo veliko humorja. Ko sem knjigo prevajala, sem to doživljala v smislu, kot bi te avtor ves čas prevračal, da se ne moreš odločiti, na kateri strani boš,« je dodala Tratnikova.
Bitja, ki se skrivajo v notranjosti
Osnovni vzgib Jane Putrle Srdić, zaradi katerega je sploh začela pisanje romana Po celi ravnini pod nebom, je bil neke vrste prehod iz samote in izoliranosti v večjo povezanost z okoljem, drugimi ljudmi, bitji, ki bivajo okrog nas, s pokrajino. Protagonistka Hana pripoveduje zgodbo o svojem odnosu z umrlim partnerjem, o svojem žalovanju in bitjih, ki jih sreča na poti, od krav in lisice do hobotnice. Sploh zadnji dve v knjigi zavzemata posebno mesto. »Poleg tega gre mogoče za potovalni roman, čeprav je recenzentka Anja Radaljac napisala, da gre za roman o samoiskateljstvu, kar je podobna stvar. Začne se v Ljubljani, nadaljuje v Buenos Airesu in konča čisto na jugu južnoameriške celine pred Antarktiko. Dve temi sta mi bili zelo zanimivi, in sicer najprej odnos do ekologije ter ekoloških katastrof, kar sem poskušala zvesti na bolj intimno notranjo raven. Po drugi strani so me zanimali tudi odnosi in prehod iz bolj dominantnega heteroseksualnega k bolj svobodnim biseksualnim odnosom,« je pojasnila avtorica.
Spremno besedo k romanu je prispevala že omenjena Anja Radaljac. V slovenskem proznem kontekstu ji je bil zanimiv že zaradi svoje prostorske umestitve. »Ni tako zelo lociran v to slovensko okolje, kjer se še zmeraj pojavlja zelo pogosta umeščenost ljubljanskega okolja ali drugih slovenskih mest. Prav tako gre onkraj tega, kar se je dogajalo nekaj let nazaj v slovenski prozi, ko so recimo nekateri avtorji poskušali problematizirati odnos med urbanim in ruralnim. Ta roman govori o vprašanju, kateri so tisti tvorci identitete, ki ostanejo oziroma se prenesejo ali na novo vzpostavijo, ko je subjektka iztrgana iz vsega, kar jo je v nekem trenutku definiralo,« je povedala Anja Radaljac in dodala, da je zanimivost zgodbe tudi v junakinjinem lezbičnem odnosu. Ta zanjo predstavlja vključujoč prostor, ki ji omogoči, da lahko zaživi v svoji polnosti.
