Stieg Larsson, Jø Nesbo, Arnaldur Indridhason, Karin Fossum so le nekatera znana imena, s katerimi skandinavska književnost že vrsto let prodira v širši literarni svet. Tako imenovani skandinavski noir preplavlja police svetovnih knjigarn, njihova dela pa so vedno znova prevedena v mnoge jezike, včasih še pred prvim uradnim izidom. Poleg posebnega sloga in stila pisanja kriminalk pa gre skandinavskim avtorjem zavidati količino romanov, ki jih letno izdajo. Tako imenovana kraljica skandinavskih kriminalk Camilla Läckberg je izdala v povprečju dva romana na leto, švedski narod pa jo je oklical za Agatho Christie 21. stoletja. In prav njena hiperproduktivnost je vzbudila sume o tem, ali je avtorica dejansko vse romane napisala sama. V preteklem tednu se je morala švedska kraljica kriminalk zagovarjati pred očitki, da romanov ni pisala sama, temveč s pomočjo ghostwriterja, pisca v senci. Vendar, kako je do govoric sploh prišlo?
Pomoč piscev v senci
Švedski novinar Lapo Lappin je v članku za spletno revijo Kvartal pisal o proučevanju romanov Camille Läckberg s pomočjo umetne inteligence. Uporabil je tako oklicano »fontano« podatkov, orodje, ki analizira najpogostejše besede v romanu, jih obdela s pomočjo raznih metod in rezultate prikaže v diagramih. Prav ta raziskava pa je pokazala ali razkrila, da se zadnji romani Läckbergove bistveno razlikujejo od njenih prvih romanov. Ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno in motivno, kar je za razvoj avtorice spodbudna informacija. A Lappin s podatki ni bil zadovoljen.
Nato je Lappin vnesel osem najbolje prodajanih švedskih avtorjev kriminalk v orodje, imenovano JGAAP (The Java Graphical Autorship Attribution Program). Prav ta program je okoli leta 2013 razkril, da se za piscem kriminalk z imenom Robert Galbraith pravzaprav skriva vsem dobro poznana J. K. Rowling, avtorica Harryja Potterja. Ob vnosu podatkov je program JGAAP odkril slogovne podobnosti med romanoma Camille Läckberg Golden cage in Wings of Silver ter deli pisatelja in urednika Petra Engmana, ki je tudi urednik romanov Camile Läckberg. Kasneje pa je program odkril celo, da je Engman v celoti avtor vsaj enega romana Läckbergove.
Slednje ugotovitve so seveda dvignile veliko prahu, kajti ugibanja o tem, da Läckbergova uporablja pisce v senci za svoja dela, krožijo že vse od leta 2021.
Ali se algoritmi lahko motijo?
Camilla Läckberg se je bila primorana zagovarjati pred »dokazi«, ki pa so nastali le na podlagi računalniškega preverjanja oziroma na podlagi algoritma ter brez vsakršnih drugih dodatnih preverjanj. Tako Läckbergova kot njen urednik Peter Engman sta vztrajala, da je delo urednika predvsem pomagati avtorju poiskati svoj glas, ki pa se mora na vsake toliko časa spreminjati. Prav slogovna sprememba pa je pomembna pri pisanju kriminalnih romanov oziroma v primeru Läckbergove kriminalnih serij, ki se odvijajo v več delih ter se med seboj tesno povezujejo. Peter Engman pa je za neki švedski časopis še izjavil, da »vsak, ki je kdaj izdal knjigo, ve, da je urednikova naloga, da z avtorjevim rokopisom dela na različne načine«, in s tem zavrnil kakršne koli očitke.
Prav ta dogodek je v tem tednu zanetil diskusije širom literarnega sveta in odpira vprašanje o množični literarni proizvodnji. Nekateri menijo, da zaradi povpraševanja po skandinavskih kriminalkah avtorji ne zadoščajo več povpraševanju, kar pomeni, da bodo prej ali slej potrebovali pomoč drugih avtorjev ali celo umetne inteligence. Spet drugi temu ostro nasprotujejo.
A še bolj ključno vprašanje kot to, ali je Läckbergova res sama napisala vse svoje zavidanja vredne kriminalke, pa je, kako lahko zaupamo algoritmom, da se ne motijo. Ali je dovolj, da presojo o avtentičnosti prepuščamo umetni inteligenci, in ali ne bi morali za presojo izvesti širšo in bolj podrobno obravnavo del ter v zakup vzeti tudi starost avtorice, njen uspeh, način pisanja, razvoj sloga skozi leta, spremembe sveta, pandemijo, politiko ... V skandinavskih deželah se je tako odprla polemika o vidnosti procesa. Torej želja po bolj natančnem spremljanju oziroma po bolj vidnem procesu izdaje romana, od avtorskega besedila do fizičnega tiska.
