Za razumevanje pesniškega kreda, ki ga od prvenca Darilo (2006) pa vse do zadnje tu obravnavane šeste zbirke Jezik je ključ zasleduje Milan Šelj, si izposodimo prispodobo. Družbo, v kateri živimo, si predstavljajmo kot narcisa, kot nekoga, ki si ustvari lastno iluzijo stvarnosti in zanika vse, kar ni v skladu s to zlikano podobo, ki jo gradi o svetu in sebi. Taka družba je rigidna, toga, statična, tudi homofobna. Šeljevo pesniško prizadevanje se priključuje večdesetletnim emancipatornim naporom LGBT-skupnosti, da bi to izkrivljeno ogledalo razbili, zato ob estetiki vztrajno zasleduje tudi etiko in samopotrditveno funkcijo posameznika in skupnosti. Z drugimi besedami, če si je družba zgradila iluzijo o heteronormativni čistini, kjer za homoseksualce in homoseksualke ni mesta, potem se je bila ta skupnost iz preživetvene nuje primorana zateči k najbolj otipljivim dejstvom lastnega obstoja – lastnemu telesu in želji – in ju v znamenje upora spraviti v umetnost, tudi v poezijo. Zavesten zaris zoper izbris: »Stopi iz vrste nevidnih in korakaj z nami. / Po premici in ne v cikcak ali začarani krog. / Pa ne zato, ker nas bodo šteli, / temveč zato, da boš na svojem mestu / tudi ti.«
Natanko v to logiko se vklapljajo v (čutni) vsakdan močno zasidrane pesmi pričujoče zbirke, formalno členjene na štiri dele, vsebinsko pa na dve komplementarni polovici. V prvi se pesmi ukvarjajo predvsem s prikazom bolj ali še pogosteje manj uspelih poskusov ljubezni med moškima. Sploh v začetku gre za nekakšne portretne skice gejev, ki svoje spolnosti ne živijo odprto, ki jo potlačujejo ali izražajo prikrito, v slogu licemerske družbene klime: »Roko s pogrizenimi nohti / steguje pod mizo in zatrjuje, / da med stegni odganja / letargično muho. // V resnici pa me grabi, kot da sem njegova mačka. / Z drugo vleče meh v družbi pajdašev«. Postopoma se pesmi stopnjujejo v lirično erotiko, kot jo poznamo že tudi iz prejšnjih Šeljevih zbirk, kljub formalni razliki, saj ne gre za pesmi v prozi, so predvsem blizu predhodni zbirki Slediti neizgovorljivemu. Namreč, tu se v pesem pritihotapi največ metaforike, pesniški jezik je najbolj razkošen, tu stoji tudi pesem z verzom, ki je dal zbirki zgovoren naslov: »Moj jezik je ključ – z njim / vstopam vate. // Tvoj ključ je jezik – molče / me použiješ.«
V drugi polovici pesmi delujejo še bolj dokumentarno, vznikajo iz neposrednih (družbenih) doživetij, nedavnih ali preteklih homofobnih izpadov, napadov, v njih prepoznamo vstajniške proteste, neredko so medbesedilne, sploh v sklicevanju na delo Braneta Mozetiča in Nataše Velikonja, gonilni sili gejevskega in lezbičnega aktivizma pri nas. Lirika se tu že skorajda umakne povsem v ozadje, več prostora pa je namenjenega dejstvom. Kot bi s tem utrdile teren za sklepni razdelek s šestimi pesemskimi cikli, ki zajemajo skoraj polovico knjige in so posvečeni vojni v Ukrajini. Pesmi, napisane v obliki dnevnika, beležijo, kako izpovedovalec s svojim partnerjem ukrajinskim beguncem nudi začasno streho nad glavo, tematizirajo torej skupne strahove in krhka zavezništva, ki se spletejo med preganjanimi in napadenimi. Na zunaj morda neprimerljiva boja se v zbirki razkrivata kot identična – gre za preživetje, reševanje gole kože.
Jezik je ključ znotraj celotnega pesnikovega opusa deluje najbolj razgibano; če smo po formalni plati že vajeni, da ima vsaka zbirka svojo izrazno obliko, je tokrat knjiga tudi motivno in vsebinsko pestrejša. Sama bi si želela še nekaj več pesniškega zaupanja, da imata tudi domišljija in preneseni pomen (kljub narcisoidni okolici) pomen in sta prav tako živa resnica.
