Dobrodošli ponovno v Vodnjakih, za večino ljudi namišljenem, za bralce Avgusta Demšarja pa zdaj že domala resničnem zaselku na obronkih Pohorja. Da je tabla, ki označuje vstop v vas, zdaj še komaj berljiva, bi lahko pričalo o tem, da je slovenski poslovnež Štefan Matjašič – na kraju, kjer se je odvila drama zadnje Demšarjeve kriminalke Cerkev – začel graditi fensi Well water glamping and spa resort, pa so jo nehote poškodovali gradbeni delavci. A tako kot vzbujajo prebivalcem dvome obljube lokalnih tajkunov, bralcu vzbujajo sumničenja tudi namigi domačih pisateljev kriminalk.
Dvomov o značaju svojega očeta, tajkuna Štefana Matjašiča, osnovnošolka Sara nima – ambiciozen, nepotrpežljiv in zaščitniški je, a jo ima zelo rad. Mariborska najstnica, ki ima nekaj težav v šoli, manj pa z nastopanjem pred kamero, po snemanju TV-oddaje, ki jo v Ljubljani režira njena polsestra Hanna, nenadoma izgine. Matjašiča in njeno mamo Vido pričaka posnetek poškodovane hčerke z zahtevkom za odkupnino. Vsak drug starš bi poklical policijo, a Matjašič stvari rad vzame v svoje roke. Kriminaliste podcenjuje, zato mu še bolj sumljiv poslovni partner priskrbi kontakt Denisa Koblarja. Nekdanji policaj zabuhlega obraza, steklenega pogleda in potnih dlani, ki nujno potrebuje denar, se opremi s pištolo in alkoholom, in Saro v pičlih nekaj urah res najde. A zdi se, da bi bilo za vse vpletene – sploh če so si kdaj obetali sprostitev v Well water resortu – bolje, če je ne bi.
Skoraj nemogoče se sicer zdi, da bi si tovrstnega pohorskega oddiha zaželel zvezdniški kriminalist Martin Vrenko, čeprav ima naenkrat preveč časa. Vmes ni, kot njegov ljubljanski kolega Birsa, skočil med zasebnike, temveč kar v pokoj. Iz hude zagate, kaj sploh početi s sabo, ga ne reši le tajkunova »prošnja« za pomoč, k njemu se radi zatečejo tudi nekdanji kolegi. Zdi se, da kriminalistična ekipa ob Vrenkovem ugank polnem vodstvu zlepa ni mogla delovati tako komplementarno kot zdaj, ko ji načeluje Ivana; a tudi v tokratni preiskavi Martin odigra eno ključnih vlog.
Demšar nas, skratka, kot spreten taktizer od Vrenka ni popolnoma odrezal, temveč nam ga je z upokojensko abstinenčno krizo nemara bolj približal, vztrajno pa vmes nadgrajeval tudi življenjsko in delovno motivacijo preostalih njegovih kolegov – tokrat bolj Ivane in Draga, manj pa Miloša, Nike in Marka. Dovolj zanesljiv je avtor tudi pri uporu črno-belemu psihološkemu očrtu osrednjih protagonistov – iznajdljive Sare, naveličane Vide, neizpolnjenih filmarjev Hanne in Primoža, pa tudi »zavsesamega« in osamljenega Štefana. Njihove odločitve zgovorno odslikavajo aktualno stanje slovenske družbe, ki je ne tareta le prekarnost mladih na enem in »podjetnost« tajkunov na drugem polu, temveč med drugim tudi simpatiziranje s tem, da bi o otrokovih ocenah namesto učiteljev raje odločali starši, pa obsedenost s škandali v resničnostnih šovih, navdušenost nad vdori v tujo intimo ...
Če je torej avtor svojemu krimiču ponovno odmeril pravo dozo družbene patologije, uspešno pa se je izognil tudi zgodbenim stranpotem, od katerih bi imel korist le tiskar, mu je tokrat prevečkrat – in po nepotrebnem – spodrsnilo pri slogu. Pripoved prinaša okorelosti tipa »V življenju človek včasih potrebuje brco, da naredi stopničko više v življenju«, pa tudi nekaj povsem nepotrebnih metafor; primerjava kriminalistične preiskave s cunamijem ne doda prav veliko k poetični plati romana. Bralec bi z lahkoto pogrešal tudi nekaj metafikcijskih poskusov, denimo ko se kriminalisti pomenkujejo, da je »njihovo pravo delo svetlobna leta odmaknjeno od tistega, kar opisujejo v knjigah«, težko pa mu bo, če predolgo ostane brez namiga, katero strukturo oblasti bo Demšar v Vodnjake vrgel v zadnjem delu svoje trilogije.
