Sledi njenega eruditskega znanja so nedvomno vidne v romanu Kar sem ljubil, drugem v slovenščino prevedenem delu po Poletju brez moških. Pisala ga je kar šest let, to je namreč roman, ki govori o umetnosti in o odnosih, o ljubezni in o tem, kako ljubezen umre, o nedoumljivem ravnanju otroka in o smrti; posvetila jo je možu Paulu Austerju, čigar sin je v romanu deloma upodobljen.

Dogajanje je postavljeno v 80. leta, v New York, torej v čas, ko je prišlo na newyorški umetniški sceni do tektonskih premikov, ki so vsaj za nekaj časa pometli s starejšimi generacijami umetnikov. To in vse drugo dogajanje spremljamo skozi pogled prvoosebnega pripovedovalca Lea, profesorja umetnostne zgodovine.