Samostan

Pozna se, da je jesen. V naše mesto ni nikogar več. Tisti, ki so lahko, so odšli. Midva sva se vrnila. V samostan pa še

hodijo. Potem bo zima. Tudi v samostan bodo nehali hoditi. Na cesti imava mogoče kakšno upanje. Nekdo nama bo ustavil, pravim Milevi, in nama spremenil življenje. Ker včasih noče z mano. Misli, da je moj načrt brezvezen. Hoče spati. Vsaj spati. Vse drugo je nesmiselno, reče. Misli, da preveč sanjarim. Mogoče res, a drugega nimam. Nimava. Poletje je še daleč.

Naj ona pove, kako bova. Če ve. A ne ve. Ni ona človek z načrtom.

Če bi bila, ne bi postala frizerka. Pri nas jih je več kot potepuških psov. Ki se še za košček papirja, če le diši po salami, koljejo med seboj. Ližejo že stokrat polizane konzerve. Po trije ali štirje se v klopčič zviti stisnejo k podnožju ulične svetilke, ležijo na šopih izčrpane trave in zaplatah steptane zemlje, avti šibajo mimo, ljudje hodijo mimo, nihče se ne zmeni zanje. Spijo, dremajo, nikogaršnji. Vzel bi kakšnega, a zaradi starih ne morem. Če bom kdaj živel sam, bom imel psa. V dobri pasji trgovini mu bom kupoval dobre brikete.

Če nimaš kuma ali strica, delaš, če delaš, za evro na uro. Dela tukaj ni, dobi se le poleti na morju. Ljudje ne hodijo k frizerju, ker je tudi najcenejši frizer zanje predrag. Vsak si pomaga, kot ve in zna. Ta ima slive, oni poceni moko, tisti je iz vasi prinesel tobak, spet drugemu so ostale stvari po umrlem in jih bo zamenjal za nekaj, kar bo omogočalo življenje in kar potrebuje bolj kot spomin na umrlega. Če ima Mileva srečo, jo pokličejo, da bi ostrigla, pobarvala, naredila pramene, trajno ... Redko ji plačajo, včasih ji kaj dajo. Pol litra olja, zelenjavo, malo kave, tobaka, ženske ji kaj zašijejo, popravijo ... Ali pa ji vsaj dolgujejo uslugo. Tudi dolg je nekaj. Tudi dolžniško razmerje je razmerje. Daje ti občutek, da si živ in da je tudi oni drugi živ.

Sprašujem. Se ponujam. Dela ni. Vsi so vse naredili že sami.

Mileva tako nikoli ne bo dobila novih zob. In jaz ne bom imel novih superg. Ni šans. Ne znam si predstavljati, koliko ur bi morala delati, da bi dobila nov zob. Mogoče petdeset. Ne, ni šans. Najinega dela ne potrebuje noben zobozdravnik. Midva nimava ničesar za menjavo.

Morala bi oditi. Nekam. Kjer bi Mileva lahko delala v pravem frizerskem salonu, jaz pa bi delal ... karkoli. Vse bi postalo mogoče. Dobila bi nove zobe in superge.

Mlada punca – pa brez zob, si misli najbrž vsak tujec, ki nama ustavi. Ker ne razume. Naši razumejo.

Jaz imam vsaj srečo, da sem po očetu podedoval zdrave zobe. Nobene plombe nimava. Vsako jutro se gleda v ogledalu in reče, hvala bogu, zobje so zdravi. Ne ve, kaj še bo, z zobmi in drugim, a strahu ne pokaže, da ne bi že navsezgodaj prestrašil mame, ki bo šla zdaj zdaj na trg, kjer jo bodo ženske spravile v paniko, ko si bodo pripovedovale novice. Pred odhodom bo prišla v kopalnico, njeno torbo zavoham v hipu, ko odpre vrata. Diši po ostankih pudra in čokoladi, po davnem parfumu in starosti. Vsakič me, pa le z očmi, vpraša, če ... Na trg grem, oznani. Vedno ji kaj malega dam, a oba veva, da denarja z morja kmalu ne bo več, čeprav stiskam in razporejam, da bi imel vsaj občutek, da imam nekaj rezerve.

Si zaslužil, sta me vprašala, ko sem se vrnil. Rekel sem, ja, seveda. Več o denarju nismo govorili, ker si nismo upali. Dal sem nekaj za ozimnico, ki se kisa na balkonu. O neprijetnostih ne govorimo. Vemo, da čudežev ni, a vseeno upamo.

Če bi imel srečo, bi hodila na trg vesela in ponosna in polna denarja in bi ženskam lahko povedala, da je z mano vse v redu. Ima fino službo in je zdrav. Pozdravlja vas, evo, avgusta bo prišel na dopust, šel bo na morje ... Kupil si je avto ...

Če sreče ne bom imel, bom vso zimo prečepel v svoji sobi, jedel turšijo in čakal na pomlad, da bi šel lahko spet delat na morje. Takoj po morju bi moral oditi! Ko sem še imel denar ... Drugo leto bom šel takoj. Nekako pač. Moral bom. Oditi. Se znajti.