Pri Založbi Pivec so izdali slikanico Moje mesto avtorice Liis Sein, ki je te dni v okviru projekta Utrip evropske literature na obisku v Sloveniji. Založba je projekt zasnovala kot priložnost za izdajo visokokakovostne evropske literature, namenjene različnim generacijam. Ob izdaji prvega slovenskega prevoda knjige Liis Sein, ki je v Estoniji tudi dobitnica nagrade na natečaju za najboljšo otroško slikanico, se bo pisateljica te dni mudila na filozofski fakulteti v Mariboru, kjer se bo pogovarjala s študenti razrednega pouka, pogovor bo vodila prevajalka knjige Julija Potrč Šavli. Liis Sein bo obiskala tudi šole in vrtce. Tam bodo knjigo, za katero je ilustracije prispevala Gerde Märtens, prebrali, se družili na ustvarjalnih delavnicah in za seboj pustili zeleno sled.

Posadili bodo drevesa, zelišča ali pa dišavnice. Mala inovativna slikanica govori namreč o velikih stvareh. Glavni junak Oskar gradi mesto iz kartonskih škatel in plastičnih steklenic ter nekega dne ugotovi, da so vsa živa bitja iz tal in dreves, črvi, krti, mravlje in čebele, izginila zaradi vedno gostejše mreže cest, nebotičnikov in onesnaževanja. Slikanica, primerna za otroke od 5. leta dalje, se ukvarja s pomenom majhnih živali in posledicami človeškega poseganja v njihove domove. Zanimivo slika tudi prilagajanje živali človeški prisotnosti. Mravlje denimo gradijo kolonije v kartonskih škatlah in se hranijo s sladkimi drobtinami. »Slikanica govori o naravi in njenem ohranjanju. Pomembno je ozaveščati o tovrstnih temah, ker se klimatske spremembe odvijajo vedno hitreje, in če temu ne bomo namenili potrebne pozornosti, narave kmalu ne bo več. O tem je treba govoriti z otroki, saj je prihodnost njihova,« je prepričana Liis Sein. Knjiga pa ima, kljub prikazu ne preveč lepe resničnosti, srečen konec. Takšnega, kot bi si ga želel vsak meščan, če se ne bi rad stopil na asfaltu.

Manj pozornosti in potrpljenja

Liis Sein piše za otroke in gledališče. Zaposlena je na Estonskem centru za mladinsko književnost, kjer se loteva različnih nalog, med glavne pa spada njeno delo z otroki. Skupaj z njimi bere in jim pomaga pisati zgodbe. Pri mlajših opaža splošno razširjen, zaskrbljujoč trend: »Otroci nimajo več toliko potrpljenja in pozornosti, priljubljene postajajo knjige, ki nimajo veliko besedila. Seveda so problem družbena omrežja in življenje, ki je postalo tako hitro. Ob vseh obveznostih hitro zmanjka časa za branje. Tudi življenje otrok je dobilo hitrejši tempo.«

Liis Sein se pri tem naveže na razmere v estonski knjižni produkciji, kjer se že nekaj časa soočajo s poplavo knjig in ilustracij slabe kvalitete. »Vedno več knjig imamo, vendar niso vse dobre. Upali smo, da bo epidemija koronavirusa prevetrila razmere, a je knjig s slabimi zgodbami še več. V našem centru se vsak dan pogovarjamo, kaj je kvalitetna literatura. Trudimo se pripravljati sezname dobrih knjig, saj želimo za otroke le najboljše. Del težave je tudi, da se ima lahko danes vsak za pisatelja.«

Otroci pod stresom

Doslej je napisala šest otroških knjig, njena najbolj zvesta kritika pa sta ravno njena dva otroka. »Vedno se pogovarjamo, kako se jima zdi, kar napišem. Včasih moram za mnenje vprašati še druge otroke, ker prevečkrat rečeta, mami, zelo je bilo dobro,« se nasmeji sogovornica. Pravi, da je lažje kot otroške knjige pisati za gledališče. Ustvariti dobro zgodbo za otroke, kljub navidezni preprostosti, ni lahek zalogaj. »Sploh če se lotiš slikanice, kjer je zelo malo prostora za besede. Imeti moraš močno idejo, ki jo bodo lahko bralci vzeli s seboj v življenje, kar je težko, a hkrati zabavno. Zelo rada pišem za otroke, sploh ko vidim, kako zgodba zaživi z ilustracijami.«

Trenutno piše novo otroško knjigo, katere tema bo prav tako ohranjanje narave. O vseh mogočih diagnozah našega planeta je bilo napisanih že nešteto knjig, posnetih na kupe filmov. A ljudje se ničesar ne naučimo, pripomni estonska pisateljica Liis Sein: »Vendar so otroci glede teh stvari veliko bolj dojemljivi kot odrasli. Razumejo, da gredo stvari na slabše, in so zaradi tega pod stresom. Moja otroka me sprašujeta, kaj se dogaja, zakaj je tako toplo, zakaj nekateri nimajo vode.« Ravno povečana občutljivost tistih, ki prihajajo za nami, tudi ali predvsem s pomočjo knjig, pa je hkrati eno glavnih upanj za boljši, bolj prijazen svet.