Miljana Cunta (1976) je pesnica, prevajalka iz angleščine in italijanščine, urednica in projektna vodja. Napisala je štiri pesniške zbirke – Za pol neba (2010), Pesmi dneva (2014) ali Svetloba od zunaj (2018) in Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023), za katero prejema nagrado Prešernovega sklada. V svoji poeziji s poklicno zavezanostjo in vse bolj gibkimi ustvarjalnimi pristopi raziskuje nevidne plati našega bivanja, ki so njen neusahljiv navdih. Iz rojstnega Šempetra pri Gorici je v prestolnico, kjer živi in ustvarja, pretovorila posebno občutljivost za jezik in človekovo notranjo resničnost.
Vaša četrto pesniško zbirka že v naslovu nakazuje nekakšno pomiritev z življenjem, ki nikakor ni ravna cesta, kot tudi pesem ni, a vendarle se zdi, da ima svoj dom. Je dom vaše poezije od nekdaj enak/isti ali se lahko tudi izhodiščna točka spreminja? Ali če si izposodim verze iz vaše pesmi, kje je tisti »kraj, kjer se zgodovina razstavlja za poezijo«?
Zanimivo, da sem med pisanjem zadnje zbirke velikokrat sama pri sebi uporabila prav to formulacijo, kraj poezije. Zjutraj sem si na primer rekla, da upam, da bom tudi tisti dan prispela tja – od koder je mogoče vse stvari videti v še drugačni luči. Po moji izkušnji je ta kraj vedno isti in hkrati tudi vedno enako nedoločljiv. Ko se znajdeš na njem, to preprosto veš, ne moreš pa tega kraja mapirati in naslednjič ponoviti pot, ki te je pripeljala do njega. O njem lahko razmišljamo čisto metafizično kot o prostoru v umu, kjer se odpiramo presežnemu, lahko pa tudi povsem konkretno kot o okoliščinah za ustvarjanje. Danes je potrebnega veliko poguma in tudi malo norosti, da si izboriš pogoje za pisanje, da se vsakič znova podaš na kraj poezije.
V naslovu zbirke se pojavi množinski izpovedovalec, kar je precejšen kontrast v primerjavi z bolj abstraktnimi naslovi prejšnjih vaših zbirk. Kot bi naslov zrcalil tudi strukturno spremembo, ki se je zgodila v vaših pesmih, ki sicer še vedno tematizirajo odsotnost, a so hkrati vse bolj prisotne in skozi konkretne motive in življenjske usode ljudi zasidrane v življenje. Je bila ta prizemljitev zavestno dejanje?
Ko pesmi nastajajo, ni prav veliko zavestnih odločitev. Kasneje, ko je gradiva dovolj, da se že nakazuje struktura zbirke, lahko opaziš določene značilnosti in v tem duhu knjigo potem tudi revidiraš in zaključiš. Tako je bilo tudi pri pisanju zadnje zbirke. Je pa res, kot opažate, da je v tej knjigi morda nekoliko več t. i. vsakdanjosti in konkretnosti kot v prejšnjih, in v fazi revidiranja sem morala opraviti določen premislek, preden sem se s to novo razsežnostjo pisanja pomirila. Glavni pomislek je bil, da z vključevanjem podrobnosti iz vsakdana in s tematiziranjem konkretnih usod mojih bližnjih tvegam anekdotičnost, da s tem pravzaprav bralca vodim stran od pesmi kot celote k njenemu zakulisju. Naklonjenost avtobiografskim tonom je danes zelo velika, zato se mi je zdel ta pomislek upravičen. Druga zadrega je bila etična. Spraševala sem se, kako pisati o drugih, da ohraniš njihovo dostojanstvo. Odgovor na oboje je bil, če poenostavim, umetnost. Pisati tako, da ustvariš v besedilu razgibano, niansirano dinamiko, obenem pa tudi samosvoj svet, ki je navsezadnje vselej izraz tvojega lastnega doživljanja in mišljenja – to se mi je pokazal kot najbolj prepričljiv mehanizem, ki te lahko ogradi od banalnosti in od občutka, da za svoje ustvarjanje izrabljaš »živeto življenje«, kot se je izrazila Denise Levertov. Če lahko taka pesem ponudi tudi nekaj lepote, toliko boljše.
Vaša poezija od začetka tako ali drugače raziskuje neubesedljivo in presežno, »koordinate / nekega drugega prostora in časa«, tudi sicer vaša pesem rada preči (metafizične) meje. Ste kdaj razmišljali, da je temu tako, ker prihajate iz krajev ob meji?
Na to nisem nikoli pomislila, mi je pa ta misel všeč. Od malega sem čutila fascinacijo do vsega religioznega, najbolj do krščanske duhovnosti, ker mi je bila najbolj blizu. K obredom sem začela hoditi relativno pozno in na lastno pobudo in mogoče sem tudi zato verska besedila, simbole in obrede vedno doživljala kot odgovor na človekova najgloblja iskanja in ne kot nekaj, kar bi bilo vsiljeno od zunaj, kot zapoved ali prepoved.
Te pa odraščanje ob meji tudi sicer v marsičem zaznamuje, še posebej ob taki meji, ki se je skozi zgodovino tako gibko premikala sem in tja. Človek nezavedno osvoji spoznanje, da so kulturni kodi človeški izum, a da zato niso nič manj zavezujoči. V tem smislu je zanimiva izkušnja zamejstva – moj očim je zamejski Slovenec. Pri Slovencih v Italiji, posebej teh, ki soustvarjajo tamkajšnje kulturno življenje, je na primer zavest o pomenu jezika veliko večja kot v matici. Ta čustven odnos do jezika gotovo izvira iz travmatične zgodovinske izkušnje. Moja nona je obiskovala italijansko šolo, kjer so bili kaznovani, če so izrekli besedo v slovenščini. Tega jezika se je naučila sama. Ko sem domov prinesla svojo prvo pesniško zbirko, je od ganjenosti zajokala. Rekla je, da sama še govoriti ne zna, jaz pa da sem napisala knjigo. To je bil zanjo še veliko večji dogodek kot zame.
Občutek imam, da vas v poeziji primarno ne zanima jezik, temveč občutki, čutenje, vzdušje, živa (notranja) izkušnja, doživetje. Zanima me odnos med jezikom in pesmijo kot celoto. Lahko tudi beseda narekuje pesem?
Pesem težko napišem brez nekakšne eksistencialne pretresenosti. Erich Neumann v knjigi Ustvarjalni človek zelo natančno opiše to stanje zavesti in ga poimenuje radikalni samodoživljaj, doživetje, ki zajame naše celotno bitje. Je predbeseden in požene jezik v tek. Se pa strinjam tudi z Denise Levertov, ki pravi, da je pesniška izkušnja v svojem bistvu jezikovna izkušnja. Kaj je prej, je težko reči. Včasih s presunjenostjo priplava pred oči beseda, verz, včasih pesem vidiš izpisano, preden se usedeš za računalnik, včasih pa samo čutiš ogenj in upaš, da ne bo ostalo pri tem. Je pa dogodek nekaj, kar se zgodi, na to nimaš vpliva, lahko samo ustvarjaš okoliščine, jezik pa je orodje, ki ga lahko razvijaš. Sama vidim svojo pesniško pot kot boj z jezikom. To, kar zasledujem, je izraz, ki bi bil naravno zlit z vsebino in ki ne bi opozarjal nase. Pesem se mi zdi pomembna kot celota. Če kakšna beseda ali domislica povleče nase preveč pozornosti, jo zamenjam, čeprav mi je sama na sebi morda zelo pri srcu. Slikarka Agnes Martin govori o preprostosti, ki ni nikoli preprosta, in v tem smislu je tudi ustvarjala svoja bela platna s finimi, komaj opaznimi nitkami črt. Če poznamo njeno življenjsko usodo, vemo, kako trda je bila pot do teh lahkotnih, zračnih, izčiščenih podob.
Sama si pesem predstavljam kot konstelacijo zvezd/besed, ki ob pravi postavitvi zažarijo v novo celoto …
Res je in tu ni bližnjic. Včasih veš, da pesem ne deluje, ne veš pa zakaj. Z izkušnjami, branjem in delom z besedili izostriš občutek za te nevidne napake, ki jih lahko določiš samo v odnosu do celote, kot jo vidiš sam. Potem je pomembno, da imaš na voljo dovolj širok bazen jezika in nabor tehnik, da pesem »rešiš«. Včasih uspe in to je praznik, drugič ne in takrat je treba naprej po drugi poti.
V več pesmih zbirke namigujete na to, da se čista umetnost rojeva iz blata, razpoke oziroma da pesmi ne piše popolnost. Je mogoče pisati pesmi iz radostnih, vznesenih občutkov, ki so denimo istovetni/blizu popolnosti?
Mislim, da gre za dve ravni izkustva. Prva je paleta občutkov, čustev, spominov, sanj, čiste imaginacije, misli in izkušenj. To je pesnikovo gradivo, največ, kar ima. Potem pa je še to, kar je Octavio Paz imenoval drugi glas. Še bližje mi je sintagma drug pogled. To je zorni kot, s katerega opazuješ in gradiš pesemsko tkivo. V praksi je vse bistveno manj urejeno in veliko bolj konfuzno, obe razsežnosti se prepletata in težko je ločevati med njima, ampak vseeno, če nekoliko abstrahiramo, bi lahko govorili o dveh različnih razsežnostih.
Glede dihotomije pozitivno negativno, veselo žalostno, prijetno neprijetno se mi zdi, da se v aktu ustvarjanja ukinja. Gradivo, ki ti je na voljo, je tako ali drugačno, z zornega kota pesnjenja pa po mojem doživljanju nastopi občutek, da si blizu resničnosti kot taki. Tam je radost lahko zelo blizu bolečini, ljubezen blizu strahu, predvsem pa je razpoloženj in čustev veliko več, kot jih najdemo v slovarju ali priročnikih. V umetnosti se odpre povsem samosvoja paleta razpoloženj, ki je konceptualni jezik ne more zajeti. Lisel Mueller zapiše čudovit verz: »ne radost, pač pa njeno neimenovano nasprotje«. Tako pesem daje prostor vsemu, kar še nima imena.
Jure Jakob, tudi sam nagrajenec Prešernovega sklada za poezijo, pravi, da je za pesniški pristop, ki ne stavi na sarkazem, ironijo, ekspresivnejše izraze, temveč tiho raziskuje nevidno, značilen religiozen odnos do poezije, sama bi rekla posvečen.
Sama umetnost doživljam kot obraz notranjega življenja – v obliki podob, gibov, besed, glasbe ... Moja izkušnja in premislek gresta v smer, da je človeška izkušnja večja in globlja od slehernega izraza, se ji pa prav s pomočjo umetnosti lahko najbolj približamo. Ko sem bila otrok in sem se z mamo sprehajala »po placu«, sem ob vsaki osebi, ki sva jo srečali, v glavi videla nekakšno »situacijo«. To ni bila samo podoba ali beseda ali glas ali svetloba ali tekstura, pač pa nekakšna konstelacija vsega skupaj … In vse te »situacije« sem malo kasneje skušala prenesti na papir. To danes vidim kot najzgodnejši poskus pesniškega tipanja v notranji svet, preko drugih v svojega.
Vaše pesmi od nekdaj vstopajo v dialog – z umetniškimi deli najrazličnejših vrst, naravo ali ljudmi in liki iz življenja in literature. Vi povabite svet v dialog ali svet povabi vas?
Težko je vedeti. V povezavi s tem vprašanjem se pogosto sprašujem, kako bi na moje pisanje vplival povsem drug kulturni kontekst. Če ne bi imela spodbudnega okolja, če ne bi mogla svobodno čustvovati in se izobraževati, če se ne bi mogla stalno vračati k morju. In, na drugi strani, če bi živela v družbi, v kateri bi bilo umetniško ustvarjanje spoštovano in vrednoteno kot delo. Gotovo bi se na neki ravni vse to poznalo tudi pri pisanju. A verjamem, da je notranje življenje trdoživo in samoiniciativno. Tu se po mojem nahaja glavni vzgib za pesnjenje. To je ta kraj poezije, poti pa so lahko zelo različne. Domišljam si, da bi – če bi le lahko pisala – tudi v povsem drugačnem okolju pisala enake pesmi, le da morda z drugimi besedami.
Se mi pa zdi, da se mora pesnica z vsako pesmijo na novo postaviti, se prepoznati kot pojoči glas. Da se rojstvo pesnice ne zgodi enkrat in za vselej …
S tem se zelo strinjam in v tem je ustvarjalni poklic zelo specifičen. Tehniko izpopolnjuješ, navdih pa je vedno enako nepredvidljiv. So pa življenjski slogi in okoliščine, ki so bolj ali manj naklonjeni ustvarjalnemu življenju, vsak mora pri sebi ugotovi, kaj zanj deluje, in nato v upanju na malo sreče trdo delati.
V govoru na knjižnem sejmu v Frankfurtu ste se dotaknili tudi recepcije poezije, ki je v današnjemu času velik izziv, ker predpostavlja tako kot njeno ustvarjanje samoto in navsezadnje srečevanje z drugim glasom, a vi vendarle ne obupavate nad stanjem poezije v družbi …
Zahtevnost branja sem v govoru povezala tudi z izgubo ravnotežja med mišljenjem in čutenjem. Pri poeziji je oboje enako pomembno, danes pa smo bolj nagnjeni k racionalizaciji. Tvegala pa sem tudi misel, da se v branju poezije povezujemo na prav posebej način, in sicer tako, da ustvarjamo skupnost, ki preči interesne, politične, ideološke, razredne in druge grupacije. Umetnost ima po mojem moč, da skozi zelo osebne podobe lahko govori o skupnem. Omeniti skupnost v tem širšem kontekstu se mi je zdelo pomembno, ker imam občutek, da kot taka izginja, in da to ni nekaj dobrega.
Kakšna pričakovanja pa imate glede svoje poezije?
Dolgo sem živela v utvari, da pišem zase. V resnici je težko pisati zares, če se tvoje pisanje nikogar ne dotakne. Dovolj je en človek. Si pa ob tem želim tudi, da v iskanju tega enega bralca ne bi zatajila sebe.
