Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica več učbenikov ter delovnih zvezkov za slovenski jezik. Polovico časa poučuje slovenščino na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, drugo polovico piše. Leta 2022 je za roman Balada o drevesu prejela nagrado desetnica, ki jo za otroško in mladinsko književnost podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Gorica je njen tretji roman za odrasle. Sprva je nameravala napisati zgodbo svojega otroštva in mladosti, a jo je splet okoliščin napeljal drugam: »Po naključju sem prišla v stik z gospema, ki sta mi vsaka po svoje odstrli čas mlade Nove Gorice. Ena je bila moja teta, ki je bila v povojni Gorici učiteljica, druga pa sorodnica prijatelja, ki je, Furlanka, ostala na tej strani meje, ko se je ta septembra 1947 dokončno postavila. Njuni zgodbi sta bili tako zanimivi, da sta mojo avtobiografsko odmaknili v kot računalnika, kjer čaka, da se ji kdaj v prihodnosti posvetim. Bili pa sta mi samo za izhodišče, za odskočno desko, od tu naprej sem dala pot svoji domišljiji, podprti z zgodovinskimi dogodki.«
Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je na filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. »Meje med Italijo in Jugoslavijo, ki sem jo doživljala kot najstnica, se spominjam kot zelo neprijazne – z mrkimi miličniki in strogimi cariniki, ki običajno niso govorili slovensko. Ko je leta 2004 padla, sem upala, da dokončno. Spet je zrasla v času epidemije, zdaj pa nas zaradi prebežnikov na njej spet lahko ustavijo italijanski karabinjerji. A to ni nič proti mejam v Evropi in zunaj nje, na katerih se ljudje zanje bojujejo in umirajo. V romanu Gorica sem v ospredje postavila male, nepomembne ljudi, v življenja katerih je meja posegla, jim s svojo žičnato ograjo zadala rane, vendar so to zmogli sprejeti in živeti, pravzaprav odraščati naprej.«
