Največja odlika romana je prav glas. Pripovedovalka kaže svet skozi čutnost, ki je hkrati erotična in antropološka: od prvih prizorov, v katerih si namerava »priskrbeti« otroka brez očeta, do trušča Barcelone, ki jo telesno odbija. Ritem misli je prekinjen z »izbruhi« telesa; proza ne beži pred vulgarnostjo, a je natančna, senzorična in – kar je najtežje – dosledna. V urbanih poglavjih je posebej močan motiv smrti in nege: v domovih za ostarele beleži malenkosti, tudi srhljivo pravilo »umirajo po trije«, s katerim roman lucidno zareže med statistiko in intimo.
Druga velika prednost je antipastoralni lok. Umik v gore ni eskapizem, temveč delo in umazanija: hiša brez kopalnice, »kopel« v kovinskem čebru, razmajan kolovoz, lesni črvi, stalna improvizacija preživetja. Ta materialnost – kako se seka, kuri, pere, hrani živali – prinese romanu redko poštenost: narava ni kulisa, je režim. Prav tako so prizori s kokošmi, psom in čredo napisani s takšno opazovalno mirnostjo, da postanejo kontrapunkt urbani nervozi; živali niso alegorija, temveč sosedje, od katerih se telo znova uči ritma.
