Spust v grobnice se začne z mestom, krajem, ki obstaja, ki je in bo obstajal do konca časov, ker je v njem nekdo živel. Imenuje se Nibru, kot sumersko mesto bogov, a v resnici ima vsa imena tega sveta, je točka prehoda in preobrata, znamenje večnega, skritega reda v navideznem kaosu časa, popolno prizorišče za preigravanje mitoloških scenarijev. »Bistvo mita je slutnja, da je vidni in izkustveni družbeni in kulturni svet komajda kaotično znamenje globljega reda,« zapiše Olga Tokarczuk v Zaključni besedi h Grobnicam sveta. Red, ki s tem, ko je ubeseden, več pove o družbi ter o govorkah in govorcih, ki ga pripovedujejo – zato toliko vračanj in toliko (tudi kontradiktornih) različic. Mesto, po katerem se sprehaja Ana In, sumerska boginja Inana, je opisano kot eklektičen kolaž futurističnih in arhaičnih atributov, kot prostor najnaprednejše tehnologije in hierarhiziranega antičnega urbanizma, v katerem človeštvo zaseda vmesni prostor med nebom, ki pripada bogovom, in podzemljem, po katerem se raztezajo grobnice sveta. Le malokdo se odpravi tja, nikoli po lastni volji. Mesto, ki rase iz grobnic, je zgovoren simbol družbe, ki je izgubila stik s svojim izvorom in se tako fizično kot ontološko distancirala od tistega, kar jo pravzaprav konstituira: zavedanje cikličnosti naravnih danosti, ta neizbežni temelj (ali pač – red) bivanja (»Od rojstva se privajamo na mrtvost«), ki so ga tako ali drugače nagovorile različne kulture, med drugim starogrška z mitom o Perzefoni. Kar jih med seboj razločuje, je niz domnevnih vzrokov, s katerimi je ta neizbežnost utemeljevana. V kratkem romanu, ki preigrava sumerski mit o spustu boginje Inane v podzemlje k sestri dvojčici Ereškigal, se Olga Tokarczuk – bežno, kajti bistvo mita je v njegovi (kavzalni, psihološki, interpretativni ipd.) nedorečenosti – pomudi pri razlogih Inanine odločitve: njen odhod je opisan kot nenaden, »zveni kot klic«, ko napoči pravi čas (»pomote ni«), pojasnilo, ki sledi, je skopo in pretresljivo: »Spet bom svet naredila cel, odprla bom grobnice.« Odpreti grobnice pomeni združiti dva obraza istosti (Inana in Ereškigal), zravnati z zemljo visoke mestne stolpnice, s tem pa ponastaviti odnose med ljudmi in bogovi, med življenjem in smrtjo (sicer pa je dvojnost nakazana že v imenih, ki hkrati z bližino priklicujejo tudi rez: Ana In-Inana, Nina Šubur-Ninšubur, Ana Enhedu-Enheduana, Ana Gešti-Geštiana; razlika imena je razlika pomena). Ana In se upre redu stvari, ki so ga človeštvu vsilili bogovi-očetje. Njihov plan se razkrije v najboljšem poglavju romana, v pripovedi Ane Enhedu, sumerske pesnice Enheduane, v katerem avtorica v zgodbo vključi drug mit, tisti o boginji Ninmah, stvarnici človeštva, in jo kot nosilko sočutja kontrastira s krutim determinizmom moških bogov. Oni si prizadevajo za ohranjanje hierarhičnega statusa quo, ki jim zagotavlja oblast; nasprotno želijo boginje življenje ljudi predvsem lajšati.

Roman je nastal leta 2006 kot prispevek k mednarodni zbirki Miti. Zgodbo Ane In izreka več zunanjih opazovalcev, slehernikov, oddaljenih od sveta boginj in bogov (»Svet je sestavljen iz točk zrenja, in jaz sem ena od njih«), kar prispeva k vtisu fragmentarnosti in nedorečenosti, ki je in ni vpisan v sam material. Pušča občutek osnutka, želje, da bi se zgodba nadaljevala, kar je verjetno njen namen. Smisel mita je, da se pripoveduje; molk pomeni pozabo in pozaba smrt. Dokler bo o Inanini zgodbi še kaj povedati, bo živela dalje.