Haruki Murakami je zgodbe, zbrane v pričujoči zbirki, pisal od leta 2018 do 2020, ko so bile tudi objavljene. Izšle so torej v času začetkov covida, njihova rdeča nit, uglašena v naslovni prvi osebi ednine, pa se je lepo skladala s tedaj prevladujočim občutkom samo(tno)sti in zaziranja vase, ki so ga terjale izjemne okoliščine.

Zasidrane so v ambivalentni sivi coni med prepoznavnim murakamijevskim non sequitur sanjskim spektrom in tistim bolj negotovim spominskim terenom, na katerem, tako se zdi, se pisatelj (še?) ne počuti povsem domače. Zgodbe V prvi osebi ednine naj bi rasle iz dejanskih avtorjevih spominov – kot takšne jih namreč ves čas predstavlja –, obenem pa skuša lastno, zavestno izbrano avtorsko pozicijo ves čas relativizirati, celo izpodbijati ali zanikati, kot bi ne bil povsem prepričan, da je ubrana smer res najboljša. Tema prve osebe tako postane nezanesljivost spomina, njegov zgodbeni potencial in nezaključeno nizanje prostih asociacij, med katerim resničnost prehaja v fikcijo in obratno, in ponekod, na primer v zgodbah »Smetana« ali »Izpoved šinagavskega opičnjaka«, se mu to tudi posreči. Marsikje pa zgodba obtiči v poskusu lastne, najverjetneje nehotene mitologizacije, ki bolj napaja avtorski ego kot samo pripoved – kot bi avtor res želel spregovoriti o svoji preteklosti, pa tega ne more brez privzemanja vajene pripovedne persone, zato obvisi med begom v domišljijske svetove in pretirano osredotočenostjo na tisti jaz prve osebe ednine. Čeprav se skuša pripovedovalec prav tega najbolj otresti, ravno z nenehnim minimaliziranjem sebe opozarja na svojo prisotnost. Kar je seveda povsem v skladu z v naslovu napovedanim tonom zbirke, le da spominski ekskurzi najpogosteje zapadejo v nizanje literarnih ali drugih dosežkov, pri čemer pod pretvezo, da gre za samokritiko, ves čas obrača pozornost nase, ali pa se spusti v površinsko razpredanje o svojih interesnih področjih (tule konkretno: glasba in bejzbol), o katerih pa zna spregovoriti veliko bolj poglobljeno in živo, kar je že večkrat dokazal v preteklih delih. Pravzaprav je težava zbirke ravno to, da vse o(b)stane na površini (in ne le površinske sodbe o ženskah, ki prepogosto ne grejo dlje od njihove zunanjosti in s tem (ne)zanimivosti za pripovedovalca) in da se tudi mesta, ki bi se lahko razrasla v kaj silovitejšega – takšna je na primer pasaža o minljivosti in zadnjih pričevalcih iz prve zgodbe »Na kamnito zglavje« –, prehitro zabrišejo. Zadnja, naslovna zgodba, se skoraj kot odmev vsega, kot nekakšen val samozavedanja, zaključi s strahom pred preobrazbo, ali bolje – s strahom, ki bi ga prineslo razkritje »pravega jaza« ... morda pa je le iskanje razumevanja, ker so se besedila napovedanemu razkritju prve osebe izmuznila.

So avtorice in avtorji, ki znajo ravno iz lastne biografije graditi najzanimivejše zgodbe. Murakami ni eden od njih, vsaj ne zame: ljubše mi je, ko se v prozi prepušča prebliskom domišljijskega navdiha, pa čeprav ti najpogosteje ne vodijo nikamor; ko zavrne padalo stroge forme in začne prosto padati, ne da bi vedel, kje (in kako) bo pristal. Največja pomanjkljivost njegove proze – pomanjkanje rdeče niti v pripovedni strukturi – je obenem njegova največja odlika. V prvi osebi ednine je Murakami (oziroma murakamijevska pripovedna persona) veliko bolj discipliniran, celo tog. Še vedno je berljiv in zelo primeren za otvoritev zbirke (S)Kratka, ki napeljuje na lahkotno, neobremenjeno in hitro bralno izkušnjo; vseeno pa zaostaja za avtorjevimi boljšimi deli.