Od ponedeljka so v Kopru in na različnih ljubljanskih lokacijah potekale predstavitve avtorjev in komparativistični kolokvij, v sredo pa se je v Cukrarni predstavila četverica avtorjev: švicarska pesnica in pisateljica Ilma Rakusa, srbski pisatelj Dragan Velikić, koroška Slovenka Maja Haderlap in, na koncu, z majčkeno zamudo – letalski promet postaja sinonim za kaos – letošnji lavreat Georgi Gospodinov.
Ilma Rakusa, pesnica, pisateljica in prevajalka madžarsko-slovenskega rodu, ki živi v Švici, je pesnica samosti, tihote, opazovanja in redkih besed. V velikem preddverju Cukrarne pod kruto belimi žarometi je bil njen pesniški glas, namenjen intimnemu, še bolj ranljiv kot sicer.
Maja Haderlap je na vprašanje Mateja Kranjca o tem, kakšen dom ji je poezija, povedala: »Mogoče je to res dom, a nima dosti sten in je v njem veliko prepiha. V njem se ne čutim varno, je pa pravzaprav edini dom.« O (s)prehodih med slovenščino in nemščino, v katerih piše, pa, da »so ti sprehodi včasih samotni, še posebej tisti v slovenščini, potem pa sem spet v druščini. Obstaja tudi mejni prostor med jeziki, kjer pa imam včasih občutek, da so tam naglušni in jih moraš skozi besedo, besedovanje in prevajanje obuditi in povezovati.«
Zdravilo za more
Potem ko se je z branjem odlomka iz svojega romana predstavil Dragan Velikić, prejemnik nagrade vilenica leta 2019, je južni veter z majhno zamudo v Cukrarno prinesel še Georgija Gospodinova, bolgarskega pisatelja, ki je za roman Časovno zaklonišče prejel poleg drugih tudi mednarodno Bookerjevo nagrado.
»Pisati sem začel, ker so me v otroštvu tlačile more, babica pa mi je povedala, da jih ne smem pripovedovati, ker se bodo potem nenehno vračale – krvave. In tako sem jih raje zapisal, z okorno pisavo. More se niso nikoli več vrnile,« je Gospodinov izdal recept poetičnega samozdravljenja.
»V mojem otroštvu je bila Bolgarija zelo patriarhalna država, otroci nismo smeli biti v sobi z odraslimi, kadar so se pogovarjali, so nas nagnali ven. Ugotovil sem, da moram biti, če jim hočem kaj povedati, zelo kratek, hiter in potem naglo pobegniti ven. In to je odlična šola za pisanje poezije,« je razložil in dodal, da je mama njegove pesmi odnesla edinemu pesniku v njihovem kraju, a je bil »zelo nezadovoljen, ker so govorile o starosti in smrti. Zato se imam še danes v prvi vrsti za pesnika, ki poskuša pisati romane. Vsakdo zlahka prepozna, kdaj je roman napisal pesnik: to je roman, ki je napisan stavek za stavkom, ubada se z močjo jezika, ne le s tem, kaj hoče povedati, o čem bo pisal.«
