Knjiga, ki je ob izidu v 50. letih vzbudila burne odzive zaradi tematike, ki ji danes rečemo spolna zloraba otrok, in je avtorju prinesla tako hvalo kot prepovedi, danes velja za literarno klasiko, ki pa kot številna druga starejša dela zahteva tudi nov premislek. Avtorica novega prevoda Polona Glavan se je ob tem srečala še s trdim orehom, ki ga je poimenovala »nabokovščina«, se pravi z zelo avtorsko zaznamovano angleščino.
Zakaj so se na založbi odločili za novi prevod? Je prejšnji, ki ga je opravil Janko Moder, zastarel, je vaš prevod zelo drugačen? Je knjiga znova aktualna na več načinov?
Potreba po novem prevodu se mi je pokazala že, ko sem prevod Lolite Janka Modra, star več kot petdeset let, iskala po knjižnicah – zaman, povsod je bil izposojen ali pa ga niso več imeli. Seveda je bila to dobra priložnost za novi prevod, saj prevodi dejansko tudi zastarijo, v nasprotju z izvirniki; to je tak zanimiv fenomen, zimzelena tema prevodoslovja. Modrov prevod sicer ni zelo zastarel, preveden je bil iz ruščine, pomembna sprememba, za katero sva se v tej izdaji odločila z urednikom Andrejem Ilcem, pa je anotacija, opombe na dnu strani. V tekstu je namreč toliko namigov, besednih iger in fraz v drugih jezikih, da niti meni, komparativistki po izobrazbi, ni bilo vedno jasno, za kaj gre. Pisateljeva »nabokovščina« je bila zame gotovo največji izziv pri prevajanju, saj je avtor angleščino uporabljal zelo svojsko. Ker nisem naravna govorka angleščine, te njegove angleščine žal nikoli ne bom mogla začutiti na prvinski ravni. Pomagala sem si tudi s prevodi v jezikih, ki jih razumem.
