Naš svet je trenutno vpet v nekaj, kar so inteligentni ljudje poimenovali obdobje postresnice. Svet po resnici torej, ko postajajo laži v družbeni, gospodarski, korporacijski in politični sferi nekaj običajnega, celo modernega. Prirejeni konstrukti, ki nagovarjajo in zapeljujejo naša čustva, so ključ do marsikaterih pomembnih vrat. Joseph Heath ugotavlja, da je odmik sodobnih družb od dobrega starega racionalnega razpravljanja med drugim tisto, kar je prispevalo k današnji zmešnjavi nefiltriranih informacij, ki krojijo naše razumevanje sveta. Razumno tehtanje dejstev nadomeščajo čustveno obarvana stališča, alternativne resnice in psevdointelektualizem, ki izpodrivajo znanstvena dejstva.

S knjigo Razsvetljenstvo 2.0, ki je prvič izšla leta 2014, je kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu hotel pozvati k obnovi temeljnih vrednot razuma, kritičnega mišljenja ter znanstvene metode, ki so del razsvetljenske dediščine. Njegovo delo, v katerem avtor svoje premisleke ilustrira z nekaterimi zgodovinskimi dogodki, je mednarodna skupnost prepoznala kot pomemben prispevek k razpravam o izzivih, s katerimi se človeštvo srečuje danes. Hitro in direktno v srce je cilj sodobnih vrst komunikacij, zlasti na družbenih omrežjih, Joseph Heath pa zagovarja ravno nasprotno: počasi in po premisleku. V knjigi namreč predstavi svoj Manifest za počasno politiko, sistem številnih zavor in ravnovesij, večkratne in večplastne obravnave predlogov in idej, kar deluje kot spodbuda k nadaljevanju razsvetljenskega projekta v 21. stoletju.

Laganje je veščina

Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je izšla kot plod sodelovanja med Založbo Univerze v Ljubljani in založbo Mladinska knjiga, natančneje v zbirki Premiki, ki jo ureja Nela Malečkar. Spremno besedo k slovenski izdaji je prispevala urednica knjige Ksenija Vidmar Horvat, redna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti. Pod prevod se je podpisal novinar in prevajalec Urban Tarman. Ena izmed glavnih tem, ki se ji Joseph Heath posveča, je poglobljena analiza in kritika sodobnega političnega diskurza. »Laganje za politično korist je seveda staro kot zemlja. Toda spremenilo se je to, da so se politiki včasih bali, da jih bodo pri tem ujeli. Laganje zahteva nekaj truda – izmisliti si moraš nekaj, kar vsaj zveni resnično. V določenem trenutku so ugotovili, da jim bo s preprostim ponavljanjem neke trditve znova in znova veliko ljudi začelo verjeti ne glede na to, ali je resnična ali ne. In v demokraciji je to, kar verjame večina, veliko pomembnejše od tega, kar je res. Zato so mnogi opustili celo navidezni napor govoriti resnico,« je zapisal v svojem delu, v katerem se dotika ameriške politične ere pred dobo Donalda Trumpa. Trump se namreč ni prikazal od nikoder, je na včerajšnji predstavitvi v Konzorciju povzel Heath: »Iraška vojna, Bush ... vse to se iz retrospektive in v primerjavi z dogajanjem danes zdi kot obdobje miru. Po drugi strani se je pokazalo, da imajo v politiki trendi po odmiku od resnice k iracionalnemu dolgo zgodovino. To ni nekaj, kar se je pojavilo v zadnjih desetih letih, temveč traja vse od 20. stoletja. Veliko stvari se je dogajalo v prejšnjih predsedniških mandatih, ki so tlakovale pot k svetu, v katerem živimo.« Med drugim so politiki statistično enostavno ugotovili, da se jim bolj splača lagati na televiziji, saj tam njihovo laž sliši več ljudi, kot jih resnico spozna dan kasneje, v objavi v časopisu, kjer novinarji opozorijo na laž. Tudi zato denimo na ameriških televizijah v pomembnih debatah novinarji sproti in v živo preverjajo dejstva.

Najtežje vprašanje

To, kar je racionalno, nima ene preproste definicije, je stvar kompleksnih presoj, ugotovitev in analiz, a ključna stvar v avtorjevi knjigi je, da racionalnost ne sme biti stvar vsakega posameznika posebej, kot je to narekovalo prvo razsvetljensko obdobje 18. stoletja. Že psihološke raziskave iz prejšnjega stoletja so pokazale, da individualen racio v človeku ni trdno zanesljiv. »Individualna kognicija se pogosto naslanja na svoje okolje, da bi bila tako sposobna proizvesti primerno presojo. Ideja moje knjige je v večjem poudarku na družbenem konceptu racionalnosti, da bi začeli o tem razmišljati kot o kolektivnem projektu.« Ljudem, ki se zavijajo v vato teorij zarote in zgrešenih, znanstveno neutemeljenih izhodišč, lahko postavimo eno vprašanje, ki je v nasprotju s siceršnjimi navadami našega miselnega toka, je dodal Heath: Katero dejstvo bi povzročilo spremembo v vašem pogledu, mnenju, prepričanju, kaj bi se moralo zgoditi v svetu? Spretni filozof je pojasnil: »Večina začne o tem prvič razmišljati ravno ob takšnih vprašanjih, saj večino časa preživimo v utemeljevanju tega, zakaj imamo ravno mi prav.«