Priznati moram, da sem se med branjem romana Oj, Triglav, moj dom, zadnje – a verjetno ne poslednje? – knjige iz serije detektivk s Tarasom Birso, ki jo podpisuje Tadej Golob, malce čudila. Navajena sem, da kakovost nadaljevanj v serijah kriminalk peša: zapleti se radi sploščijo – ali pa avtorji in avtorice vanje povabijo plejado psihopatov in mlake krvi –, pripoved blodi, liki se množijo kot bolhe. Oj, Triglav, moj dom je v tem oziru izjema, ki potrjuje pravilo; ne ravno popolna izjema, a dovoljšnja, da je, če že ni mogla rešiti zagat nizanja, vsaj nekoliko popravila vtis svojih dveh predhodnic.
Kar pri aktualnem Golobovem kriminalnem romanu navdušuje, je ravno zaplet. Uvodni zločin je namreč končno postavljen v Tarasov naravni habitat: v gore oziroma v hribe, po katerih se čemernemu detektivu nenehno, v malone vsakem delu serije toži. Z detektivi se (rekreativno) vzpnemo na Kredarico oziroma Triglav, kjer Taras in njegov kolega Milan med nevihto pomagata sestopati zablodelim planincem ter med improvizirano reševalno akcijo odkrijeta truplo moškega – moškega, kot se izkaže kasneje, ni ubila strela, marveč že strel. Moškega, inženirja s področja fotovoltaike, ki ga živ bog na tistem hribu ni poznal. Avtor ob tem postreže še z vzporedno zagonetko, saj v smrt pošlje psihoterapevta Krepa, ki je hotel v Komi v smrt poslati Tarasa. Ga je on? Hja …
Za razliko od večine dosedanjih delov iz serije je v kriminalki Oj, Triglav, moj dom od odkritja trupla dalje manj premlevanja alpinizma in kolesarjenja ter nič prešuštev in več preiskovanja, čeprav zaradi Tarasovih spornih dejanj tokrat kar v okviru GPU pod zelencem Bohtetom. Logično je, seveda, da je pripoved tokrat bolj action-packed: avtor je zemljevid svojega krimisveta in likov doslej že dodobra razgrnil in se je, se zdi, vsaj deloma zanesel na to, da se bralke še spomnimo, s kom imamo opraviti in kje se nahajamo. Svojo krimiveščino je Golob razbohotil ravno s tem, ko jo je strnil; s tem ne želim trditi, da je krimiveščina izključno veščina zapletanja, temveč poudariti, da so krimitehnike v Oj, Triglav, moj dom prepričljive. Dovršene. Pasti za bralko – no, za detektive – je ravno prav veliko, hkrati pa so, spet za razliko od prejšnjih Golobovih del, razporejene po celotni pripovedi. Dramaturgija spusta z biciklom, ne bivakiranja na polički in čakanja na zarjo.
A kolikor je triglavski kriminalni roman močan, toliko je hkrati šibek. Trpi za isto simptomatiko kot bratje. Ne more se upreti ideji Tarasa kot »problematičnega« junaka, a v svoji težavnosti tako genialnega, da morajo biti drugi liki stalne zasedbe docela organizirani okoli njega. Ne detektiva Osterc in Tina ne inšpektor zelenec Bohte ne zaživijo zares samostojno, njihove vsebine so zreducirane na premišljevanje Tarasovega značaja, dejanj, okusa, in težko se je odločiti, ali želijo biti njegovi vzgojitelji (s čimer je Taras njihov otrok) ali so vendarle samo lojalni psi. Le Brajcu, temu pretežkemu, prelenemu, neženiranemu tipu je dopuščeno biti nekoliko karakter, pri čemer ga še zmeraj izrazito določa pripadnost isti cerkvi. Vsevedni pripovedovalec te specifične krimiserije rad pade na nos, ker o svojih likih, razen o Tarasu, seveda, preprosto ne ve dovolj.
Naj se vrnem k čudenju: Oj, Triglav, moj dom se prebere na mah, poteši krimistrasti, vendar bi trajal dlje, če bi bralki omogočil, da se zaljubi tudi v like. Ti so nenazadnje vlečni konji knjižnih in drugih serij, vlečejo celo v hrib.
