Črna ironija je hotela, da je roman Jutra v Dženinu v slovenskem prevodu izšel, ko so spremne besede Ervina Hladnika - Milharčiča: »V resnici so Izraelci narod z vedno več zemlje, Palestinci pa prebivalstvo, ki mu plenijo tla pod nogami,« dobile novo, strašno razsežnost s silovitim napadom Hamasa na Izrael, ki mu pravkar sledi grozljiv izraelski »povračilni udarec«. Roman, ki nas popelje h koreninam palestinske tragedije, je torej nujno branje v času, ko so v Franciji prepovedali vsako kritično izjavo do Judov in so si zahodni podporniki Izraela po desetletjih judovskega zatiranja avtohtonega prebivalstva oddahnili, da vendarle podpirajo »pravo« stran. Ubogi planet, na katerem Putin zveni kot modrec, ko (cinično) opozarja, da bi morali Palestinci končno dobiti svojo državo.
Susan Abulhawa, palestinsko-ameriška pisateljica, začenja pripoved pri izvoru, pri izvirnem grehu kolonialne Velike Britanije, kjer je že v 19. stoletju nastala »teza« o Palestini kot deželi brez prebivalcev in o Judih kot o narodu brez ozemlja. To laž so uporabili po drugi svetovni vojni, da bi se za evropski, ne le nemški antisemitizem oddolžili preživelim evropskim Judom. Velike ladje so jih, izmučene preživelce, vozile v to »prazno« deželo. Ki, kot so hitro ugotovili, ni bila »prazna«, a so jo vseeno dobili v izključno upravljanje.
Roman se začenja v palestinski vasici Ein Hod, tistega jutra, ko se po molitvah tradicionalno začne obiranje oljk, tega mitskega simbola blagostanja. Začenja se z generacijo starih staršev deklice Amal, ki je v romanu zdaj tretjeosebna pripovedovalka, ko skuša grozljivo usodo svojega naroda povedati v racionalnih okvirih, zdaj prvoosebna pričevalka. Od dne, ko jih preženejo iz kraja, se začne kalvarija ljudstva, ki s tradicionalnimi oblikami družbene ureditve ne more parirati evropskim žrtvam, katerih žrtve kmalu postanejo in ki se nenehno širijo. Tu se začne zgodovina preganjanja, izgonov, življenje v enklavah, ki so vse bolj taborišča, pregonov v sosednje države.
Amal je otrok, ki spremlja obup svojega dedka in očeta, je otrok matere, ki ji je judovski vojak iz naročja ukradel sinčka, ker je bila njegova žena, preživelka koncentracijskega taborišča, neplodna. Amal je ob obupu svoje mame, ki se ob izgubi sinčka potopi v večni molk, prepuščena sami sebi, bodri jo le prijateljica. V skrivni kleti preživita bombardiranje, ne pa tudi dojenčica, ki jima je bila dana v varstvo. Amal je deklica, ki se ji v obdobju političnega zatišja ponudi možnost izobrazbe v Jeruzalemu in nato v ZDA. Tam se začne »novo« življenje, zavzet študij in nenehna groza ob dogajanju v domovini, ob tem da so njeni zdaj v libanonskem begunskem taborišču Šatila. Tja se odpravi k bratu, tam se poroči, se vrne v ZDA, da bi uredila dokumente za moža, zdi se, da prihodnost vendarle obstaja, a pride do enega najstrašnejših pokolov izraelske vojske in libanonske krščanske milice.
Amal izgubi vse sorodnike in moža, in zdaj kot vdova obnemi enako kot njena mama. Iz tega psihološkega umika v notranje pregnanstvo je ne more potegniti niti hčerka Sara. Za to je potrebna vrnitev v rodni kraj, kjer bombe spet padajo …
V literarnem smislu Jutra v Dženinu niso povsem uspelo delo, avtorica skuša vanj vtakniti preveč: opozarjanje na usodo palestinskega ljudstva, osebne zgodbe, mestoma v slogu islamske pravljičarske tradicije, tu je kronologija dogodkov, mrgoli letnic, med katerimi preskakujemo naprej in nazaj, politični kontekst, tudi mednarodni … A kot rečeno, knjigo je treba prebrati. Predvsem bi jo morali brati nevedni politiki, ker opozarja na to, da ta današnja vojna ni od danes. x
