Ali jo vendarle lahko? Kaj sploh lahko z gotovostjo pričakujemo od Theodorja Baumana? Kdo sploh ta človek – ta literarni lik – je?

V prvem delu romana Onečejevalec se nam Bauman še ne pokaže s tem imenom in priimkom, tam tudi komajda spregovori; večinoma se hkrati joče in reži. Beremo ga v poročilih o nenavadnem pojavljanju in izginjanju sključenega, v plašč ovitega in z bejzbolsko čepico pokritega moškega, za katerim ostajajo luže urina – tako velike, da v železniških podhodih ovirajo pešce in zalivajo ceste –, vreče fecesa, kapljice sperme in drugih organskih snovi. Z njegovim pojavljanjem naj bi bili povezani tako samomori žensk, uslužbenk različnih institucij in podjetij v eni od osrednjih ljubljanskih stavb, kot »klavstrofobične« izkušnje mladega kritika, razvpitega filozofa Slavoja Žižka, in, no, raznih slehernikov, avtor romana pa nam za veliki crescendo ob koncu prvega dela postreže še s seznamom državnih in cerkvenih objektov, ki so bili v določenem razdobju onečaščeni – onečedeni. Ker gre povsod tam, kamor ta sključeni moški zaide, najmanj s spodobnostjo in največ s potekom življenja kot takega nekaj narobe, bi bilo najenostavneje sklepati, da je vsega kriv prav on, toda: ta neznansko (in neznosno) ironični ton. Hladna, dokumentarna pripoved je z njim debelo podčrtana. Ali – v Baumanovem slogu: premazana. Avtor s tem postopkom kaže nekam drugam, izvor zla, nam pravi, poiščite kje drugje – ne pri tipu s težavami s hrbtenico, ki morda misli, da z izdatnim uriniranjem komentira svet ali dela umetnost.

Seveda se v ospredje prerivajo vprašanja o normativni – meščanski – morali, ki se zamaje takoj, ko sreča svoje transgresivno nasprotje, vendar roman ob tem ne zagreši običajne napake: napake vrednotenja, napake obsodbe.

V drugem delu, naslovljenem Iskanje, nas skrivnostna pripovedovalka popelje skozi nov cikel Baumanovih prikazanj, a s to pomembno razliko, da se o Baumanu izrekajo tisti, ki so imeli, pogojno rečeno, z njim nekakšen odnos, čeprav bežnega (ali domišljijskega). Osrednji lik je tu kritik in pisec, avtor nekaj biografij desnosučnih posameznikov, domnevni vodja filozofske tople, sovražnik države, katere državljan je, ljubitelj Viktorja Orbána in, najbolj izrazito, nasprotnik kolektivizma, saj ta, po njegovi oceni, zatira ustvarjanje oziroma ustvarjalce, ter ljubitelj ideje smrti. Na daljici med zdraharjem, trolom, in polnokrvnim upornikom stoji Bauman nekje na sredini; kot pove ena od njegovih sogovornic, tako rekoč »očividk«, se, ker ni mogoče delati dobrega, Theodor Bauman odloči delati slabo, postati negativen zgled, s katerim bi »lahko napravil veliko družbene škode«. Kakor niha sam lik, tako še zmeraj niha tudi pripoved – med resnostjo in ironijo – in se bralki zato ne dovoli zapreti v eno samcato interpretacijo dogodkov oziroma protagonista. Seveda se v ospredje prerivajo vprašanja o normativni – meščanski – morali, ki se zamaje takoj, ko sreča svoje transgresivno nasprotje, vendar roman ob tem ne zagreši običajne napake: napake vrednotenja, napake obsodbe. Če bi nam, bralcem, zaupal, ime česa je Theodor Bauman, bi nas prikrajšal za možnost, da se tudi mi hkrati jočemo in režimo. 

Kazimir Kolar

Onečejevalec

Založba Goga, 2024

Ocena: 5/5

Priporočamo