Zbirka Lambda Založbe Škuc je bogatejša za dve pesniški zbirki in tri prozna dela. Pesnik Milan Šelj v tematsko razgibani poetični izpovedi Jezik je Ključ začenja na kraški zemlji, v objemu ljubimcev, ki so z njim, dokler ne zbledijo do kože, do kosti. V zadnjem delu knjige bralcu ilustrira, kako se mu je vojna predstavila s človeškim obrazom, ko je spoznal ukrajinske begunke na begu. Vse ostalo vmes je zapolnjeno s sanjskimi, fantastičnimi prizori in kritiko družbene agresije. Druga nova zbirka je pesniški sadež z naslovom Jabk avtorice Vesne Liponik. Gre za intimno politično knjigo, ki prevprašuje nastajanje identitet v različnih družbenih kategorijah, in se hkrati ukvarja s temami, kot so smrt bližnjih, medvrstno nasilje, ljubezenske ter seksualne strasti, lezbiško sestrstvo in medgeneacijske travme. Suzana Tratnik se tokrat predstavlja s knjigo kratkih zgodb Škarje, bralci pa bodo v slovenščini zdaj lahko prebirali še roman Suzannin dnevnik nagrajene francoske pisateljice Hélène de Monferrand v prevodu Jedrt Maležič, ter roman Poletje, v katerem te ni, ki ga je napisal makedonski pisec mlajše generacije Petar Andonovski, prevod pa je prispeval Sašo Puljarević. V zbirki Aleph Centra za slovensko književnost novi pesniški popotovanji nosita naslov Razpoke, njen avtor je Davorin Lenko, ter Vidno polje Maje Miloševič Čustić.
Tako vstopa svetloba
Suzana Tratnik v kratkoprozni zbirki Škarje pronicljivo, direktno in z elegantno mero kritike obravnava reze v življenju, različne simbolične situacije, ki so navdihnile njen literarni kolaž zgob o deklicah, mladostnicah ter ženskah, ki vsak dan sproti odločno stopajo po nezačrtani poti. Naslov je med drugim asociacija na položaj lezbične spolnosti, kot uporabno orodje v domeni metafore pa lahko pomeni še marsikaj drugega: »Zdelo se mi je zanimivo, ker škarje nekaj odrežejo, s tem pa pomenijo tudi nekaj novega. Vedno pišem o stvareh, ki jih poznam, ni pa to moja avtobiografija. Tudi sicer mislim, da postaja ta avtobiografska pripoved v zadnjem obdobju zelo priljubljena, ko torej ljudje direktno in natančno popisujejo svoje družinske razmere, po možnosti čim slabše, da je bolj zanimivo za branje. A jaz ostajam nekje bolj pri avtofikciji. To je težko natančneje pojasniti, ker je že ena sama zgodba v svetu literature - in ne v svetu resničnosti - tolikokrat predelana in urejena. V literaturi postane zgodba nekaj drugega.«
Davorin Lenko se je na slovenski literarni sceni uveljavil s proznimi deli. Letos bo 10 let, odkar je izdal roman Telesa v temi, ki ga danes nekateri označujejo za kultnega. Takrat še nepoznanemu avtorju je prinesel dve veliki nagradi, Kresnika in Kritiško sito. Izdati svojo čisto prvo pesniško zbirko, pa je precej hecen občutek, pojasni Lenko: »Hecno je, ker so nekatere pesmi starejše od moje proze. Z vmesnimi presledki so nastajale okoli 13 let. V tem času sem jih ogromno zavrgel, preuredil ali pa v zadnjem trenutku na novo napisal. Zaradi časovnega razpona je bil izziv najti skupen imenovalec. Tematsko sicer ostajam v bližini svoje proze, v nekakšni telesnosti, seksualnosti. Se pa v poeziji vsaka stvar odraža drugače kot v prozi. Ker gre za poezijo, je vse skupaj že samo po sebi veliko bolj intimno.« Naslov Razpoke je med drugim navdihnil večni verz Leonarda Cohena: There is a crack in everything, that's how the light gets in. »Ta verz me je izjemno zaznamoval, ne morem ga spraviti iz glave. Razpoka nastane, ko se začne nekaj krhati. Obenem pa začne notri z druge strani prihajati nekaj pozitivnega, nekaj lepega.«
