Na letošnjem knjižnem sejmu, ki ga pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, se predstavlja 114 razstavljavcev. Kot vsako leto bodo sejemsko dogajanje na štirih odrih pospremili pogovori z domačimi in tujimi avtorji iz spektra različnih žanrov, razstave, predstavitve knjig in podelitve nagrad. Letošnja država v fokusu je Madžarska, mesto v gosteh pa Celje, ki v ospredje postavlja svetovno popotnico in pisateljico Almo Karlin.
Na Gospodarskem razstavišču je bilo danes pozno dopoldne kljub vztrajnemu dežju že lepo število obiskovalcev, ki so se sprehajali od založbe do založbe. Že ob vstopu na sejem je jasno, zakaj se nam za liste, vtaknjene med trde platnice, ni treba bati. Tudi v dobi ekranov so knjige večne, branje pa upor proti vsemu hitremu, stresnemu in začasnemu. Seveda se je treba za branje potruditi, kar je vse težje, zlasti zaradi cone udobja, ki jo za nas sestavljajo signali na pametnih napravah, narejeni za to, da smo čim dlje pred njimi. Naša pozornost je dandanes valuta. Včasih se jo splača unovčiti za knjige.
Kot bo povedal navdih
Gospodarsko razstavišče je precej prijeten prostor, ko so v njem razstavljene knjige. Podobno kot v knjižnicah se tudi tam čas malo ustavi. Branje je načeloma samotno početje, medtem ko so tovrstni sejmi priložnost, da se bralci srečujejo med seboj. Mlada obiskovalka Nuša nam je povedala, da če že ni ravno na drugem koncu sveta, pride vsako leto na Slovenski knjižni sejem. Za nekatere obiskovalce, zlasti za tiste, ki nameravajo osvežiti svojo »literarno ozimnico«, je lahko sejem tudi velik finančni zalogaj. Nuša ni te sorte knjižni molj: »Nikoli ne varčujem vnaprej, pri meni bolj prevlada trenutni navdih. Če imam kakšno posebno željo, si bom seveda privoščila in knjigo kupila, načeloma grem pa vedno malo pogledat. Na sejem je vredno iti, ker lahko začutiš to ljubezen do knjig, ki je morda v kakšnem svojem krogu nebralcev ne začutiš. Dandanes je tudi bralna pismenost izredno velikega pomena, pa tudi možgane treniraš, razvijaš razmišljanje.« Še namig za ljubitelje psiholoških trilerjev: Nušo je nazadnje prevzel še sveži roman The Mirror House girls avtorice Faith Gardner, ki ga za zdaj še ni v slovenskem prevodu, ker je knjiga še zelo nova.
Točno tiste besede
Svoj kotiček na sejmu ima tudi knjigarna Galerije Fotografija. Fotoknjige so spet čisto drugo doživetje med platnicami, saj ponujajo drugačen pristop in način branja. Obiskovalci, bolj vajeni klasičnih romanov, prodajalko pogosto vprašajo, ali so v takih knjigah samo fotografije, o čem govorijo posamezni projekti v teh knjigah, in povejo, da v bistvu sploh ne vedo, kaj bi s fotoknjigo počeli. Prodajalka Vida nam je pojasnila: »Tako kot gre tisti kliše: fotografija oziroma slika pove več kot tisoč besed. Fotoknjiga odpira čisto novo polje s fotografijami, ki omogočajo več različnih interpretacij, pogledov in načinov gledanja. Vsak si ustvari neko svojo zgodbo. Fotoknjig tudi ne beremo od začetka do konca kot klasično knjigo, lahko jo odpremo na kateri koli strani. Vsak si torej sam izbere, kako jo bo bral.«
Na drugem koncu ima svoj kotiček založba LUD Literatura. Njihova prodajalka Julija je takole ocenila, zakaj se nam za knjige ni treba bati: »Knjige ne bodo izumrle, ker so določen način sporazumevanja med ljudmi, ki je čisto poseben in nenadomestljiv. Ker je v tem, da je nekdo, morda že pred stoletji zapisal točno tiste besede, ki so nato v tvojih mislih, nekaj zelo lepega.«
