Superžaba v resnici ni Superžaba. Kaj torej je Superžaba?
Anja: Večina stvari v življenju ni to, kar se na začetku zdi, tudi Superžaba ne. To je superjunak, ki v bistvu ni superjunak, zgolj junak, ki goji izrazito veselje do tekanja in skakanja in do iskalonajdilstva, ki mu je še posebej drag hobi. Seveda pa ne najde samo stvari, ki jih pričakuje, ampak tudi »zaklad« iz naslova.
Je lik Superžabe osnovan na kakšni posebni osebi, živali, kako se je rodil?
Anja: Ni neposredna kopija takšne ali drugačne realnosti; je bolj skupek ljudi, lastnosti in živali, ki jih poznam, da nastane lik, ki je, upam, celovit.
Kar je pri tem risoromanu fascinanto je to, da je tako zabaven, kot raziskovalen in da se vedno lahko vračaš na začetek.
Anja: Z Doro sva želeli narediti knjigo, ki nama bo »kul« in za katero lahko stojiva. Nisva iskali samo ene stvari, ki bi jo definirala, denimo, da je zabavna, poučna ali kaj podobnega. Zdelo se mi je, da mora biti scenarij razplasten, premišljen, izdelan in izpeljan. Zelo pomembno je bilo, da je naslovni lik prepričljiv, da zgodba, ki stoji na njen, diha in se lahko razvija. Gre za klasično romaneskno strukturo, da imaš torej lik, ki se sčasoma spremeni, pridobi izkušnje, zaradi katerih je na koncu drugačen kot na začetku.
Mislim, da je bil moj scenarij spričo pomanjkanja izkušenj zelo dvodimenzionalen, čeravno kot urednica preberem precej stripov. In mislim, da imam srečo, da je Dora želela sodelovati pri knjigi, ker je glavnemu junaku dala to trodimenzionalnost, ki je nujna, da je knjiga prepričljiva. Če bi jo delal kdo drug, po moje ne bila pol toliko žmohtna, kot je, zdaj vsebuje cel kup stvari, ki jih sama sploh nisem imela v zgodbi, Dora pa je intuitivno začutila, da jih je potrebno dodati. Prav tako je razplastila določene stvari, ki se meni niso zdele potrebne, njej pa, s čimer je celota pridobila na prepričljivosti.
Dori sem dolžna veliko zahvalo, da je knjiga takšna, kakršna je. In čeprav razumem, kje je moje in kje njeno mesto, se mi zdi ta preplet pomemben, da pripoved v knjigi pred bralko ali bralcem oživi. Namenjena pa je vsem, tako odraslim kot otrokom, še posebej pa ljudem, ki imajo težavo s Štajerci.
S Štajerci? Zakaj?
Anja: Ker je (so)glavni lik Štajerc. (smeh)
Dora, za vas je značilno, da glavnemu liku, dodate cel kup drugih »majhnih« likov, ki celotni zgodbi, kot je dejala Anja, dodajo žmohtnost. Je tudi tokrat temu tako in kako je ustvarjati strip v dvoje?
Dora: Zdelo se mi je potrebno, da na nekih delih vstopim v vlogi nekoga, ki poda dodatno razlago ali pa smernice. To pa je nastajalo skozi način, kako sem brala scenarij. Tam, kjer nisem vedela, ali gre za pripovedovalca ali za notranji monolog, sem vpletla dodatna lika, dva ptička. In seveda se na kakšnih straneh pojavljajo trenutki, ki sem jih dodala na lastno pest, pa se je Anja strinjala. Na začetku sem tako, recimo, dodala, kako Superžaba nastavlja svoj smrček na najboljšo frekvenco za vohanje.
Anjin scenarij je bil dovolj odprt, da sem se lahko poigravala, najin način sodelovanja mi je puščal dovolj svobode, da preizkušam nove pristope. In trudila sem se voditi dinamično kadriranje, da je vsaka stran samosvoja.
Anja: Naša vodja knjigarne Mariborka, Iva, je skovala novo besedo za prav to knjigo, namreč »stripanica«: samosvoj preplet med slikanico in stripom. Kjer je več besedila, je bolj slikanica, kjer pa je več dialoga, pa je klasični strip. Torej »stripanica«.
Dora: Sicer pa je bila Anja prva oseba s katero sem se dogovorila, da rišem strip po njenem scenariju. A ker je priprava slednjega trajala kar nekaj časa, sem vmes začela sodelovati z Mašo Ogrizek za revijo Galeb in sem se sodelovanja že navadila. Vsekakor je to fina izkušnja.
Anja: Če imaš tako kreativko, kot je Dora, ki ima prirojen duhovit način dojemanja zgodbe, to pri ustvarjanju in končni kvaliteti knjige zelo koristi. Sodelovanje je bilo ključno, ker vsaka zase ne zadostujeva. Vprašali ste, kako sva delali. Ko sem napisala zgodbo, sem jo poslala Dori. Dora je na njeni podlagi ustvarila zgodboris in mi ga poslala nazaj. In tako še večkrat – knjigo sva ustvarjali v takem kreativnem dialogu.
Dora: Kjer Anja govori v metaforah, sem poskusila skozi risbo prikazati svojo idejo metaforičnosti. In tu je bil dialog pomemben, da sva se ujeli v tem, kaj katera razume v neki metafori.
Dora, kako paziti, da ne prezasičite strani z majhnimi detajli?
Dora: Ko enkrat začneš delati oziroma risati cel kup majhnih detajlov in zgodb, vzame to veliko časa. Ampak, kot si tako zastaviš pot, potem ne moreš več nazaj (smeh). Zato si moram na začetku postaviti neke omejitve, drugače res ni konca. Ker če omejitev ni, se bo na neki strani znašel por, na drugi jagoda, čeprav tam nimata nobenega smisla (smeh).
Ampak prav to, da se najdeta por in jagoda na najbolj hecnih mestih, je vaš zaščitni znak.
Dora: Verjetno prav te »majhne« stvati naredijo zgodbo bolj živo in verjetno. Ker, če pogledate okoli sebe, je vse nastlano.
Anja: Sicer pa je to, da sam sebe na neki točki omejiš, po moje itak nujno, ker strip ne more biti »all over the place«, torej brez niti in smisla. In prav to ločuje profesionalca od amaterja: da ima stripovska stran tudi, kadar zgleda, da je vse nabasano, smisel, da je premišljena. In to je vrlina profesionalca, ki jo Dora ima. Po drugi strani seveda v knjigi obstajajo tudi izčiščene strani.
Dora: In kadar imaš na neki strani kup stvari, toliko bolj ceniš prazne strani, kjer zgodba zadiha.
Gre torej za povsem izvirno slovensko stripanico. Imamo v Sloveniji dovoljšnjo produkcijo avtorskih stripov ali ne?
Anja: Problem v slovenskem prostoru je, da nimamo strategije razvoja stripa. Pobuda za nacionalni dan stripa, ki smo jo dali pri naši založbi(založba VigeVageKnjige op. a.), je majhen korak k temu, da bi stripi vseh vrst v Sloveniji izhajali redno. Za kaj takega pa potrebujemo tržišče, ker brez prodaje avtorice in avtorji ne morejo živeti. Za tržišče pa rabimo bralke in bralce. In za razvoj stripovske bralne oziroma multimodalne pismenosti med kar najširšo populacijo potrebujemo nacionalno strategijo. Veliko ljudi na stripovski sceni pa ne razume, da je založništvo stripa ključno za preživetje avtoric in avtorjev od stripa. Trenutno po mojih podatkih v Sloveniji samo od stripa ne živi nihče. To pomeni, da se ta zvrst ne razvija, kot bi se morala, v njej ne absolutno premalo sredstev, sofinanciranje še vedno ni vrednoteno po osnovni merski enoti v stripu – tabli oz. stripovski strani. Tudi to zavira napredek in razvoj vrhunskega slovenskega stripa.
Nacionalni dan stripa je prva točka na tej poti. Hvaležna sem ministrici za kulturo in njeni ekipi, da so naši pobudi prisluhnili.
Dora: Se strinjam. Ne moremo živeti od ustvarjanja stripa in ne moreš pričakovati, da boš od enega stripa, ki ga delaš več mesecev, preživel, za to je potrebno zraven delati še stvari. Moja želja bi bila, da bi lahko pol leta delala samo s stripom in ga izpilila do konca. Pohvalila pa bi, saj sem kot knjigarnarka kar nekaj časa delala pri založbi VigeVageKnjige, da se res trudijo pristopiti k publiki, h knjižničarjem, da se jih izobrazi, da se ljudi spozna s stripom in se jim ga predstavi. In na tem modelu se gradi skupnost in razvoj stripa.
Še za konec. Kako bi na kratko predstavili Superžabo?
Anja: To je model, ki sklene najboljše prijateljstvo s – Štajercem. In to z navdušenjem!
Dora: To!
