Vzporednic s prvencem je več, očitna je izrazita medbesedilnost, tokrat je izpostavljen zlasti dialog s pisateljskima ikonama Virginio Woolf in Emily Dickinson, hkrati pa v pesmi vstopajo intimne zgodbe (anonimnih) žensk in tudi otrok – zdi se – z vsega sveta. Pesnica jim vnovič posodi glas, osvetljuje njihovo resnico.
Tak pesniški pristop, ki je sam po sebi angažirana gesta, zasledimo pri več slovenskih avtoricah, med drugim tudi pri Barbari Korun, ki je zbirki napisala doživeto spremno besedo, a le redko naletimo na tolikšno ostrino in neposrednost izpovedi, ki ne gre na škodo pesniške razprtosti.
Švercam lubenice se z osrednjo (naslovno) temo nosečnosti, materinstva sicer pridružuje literarnemu toku, ki ga pri nas v zadnjem obdobju oblikujejo avtorice, od Kristine Kočan, Anje Mugerli, Katje Gorečan do Nine Medved, odprto pišoče tudi o težjih ali bolečih plateh (ne)uresničenega materinstva. Če pa si pomagamo s primerjavo s starejšo pesniško tradicijo, je pričujoča poezija Ane Makuc nekakšna mešanica pristopa Svetlane Makarovič in Saše Vegri. S prvo jo druži predvsem strm pogled v najbolj skrajne izkušnje ženskosti, z drugo pa poštenost v doživljanju vloge matere, v katerem vlada mešanica (protislovnih, ambivalentnih) občutkov onkraj idealizacije.
Pesniški način Ane Makuc je lapidaren, faktičen in suh, po učinku pa prav nasproten – pesem izzove močna čustva, primarne, domala telesne odzive, najsi gre za navdušenje ali ogorčenje. Strukturo knjige narekuje izpovedovalkina izkušnja nosečnosti in rojstva, zaobjeta v ciklu Švercam lubenice 1–7. Te pesmi si ne sledijo zapovrstjo, temveč so kot notranji šiv razporejene skozi celotno zbirko. Učinkujejo kot (pozitiven) kontrast tragičnim, težkim izkušnjam žensk ali otrok, čeprav tudi same po sebi niso enoznačne ali kakor koli rožnate: »Strah me je tega, kar raste v meni. // Bojim se, da me bo pojedlo, / presekalo na pol, // da ne bom nikoli več cela, / nič več dovolj.« Nekakšna pozitivnost, ki kljub težkim temam veje iz celotne zbirke, izhaja predvsem iz izhodiščne opolnomočenosti njene resnice: iz zavestno prisvojene pravice govoriti, artikulirati sleherno izkušnjo, je ne olepševati, kakor koli prikrajati, poenostavljati.
Že uvodoma se pesnjenje vzpostavi kot bivanjska nuja, eksistenčni pogoj: »Piši, Emily, / piši, kot da ti gre za življenje.« Hkrati je pesem kot brezkompromisno govorno dejanje predvsem emancipatorna gesta, najbolj očitna pri upovedovanju najtežjih usod: »V svojem napuhu ni niti pomislil na to, / da bom vse povedala.« Ženskam, žrtvam zlorab, nasilja, manipulacije, prevar (posameznikov in sistema), ki jih srečujemo skozi celotno zbirko, pesmi vračajo njihovo dostojanstvo, v lapidarni pripovedi kljub zlomljenosti postanejo subjektinje, njihovo nevidno trpljenje/delo pa razodeto in vsaj v simbolnem redu stvari tudi poravnano. Tako denimo Duh begunke z dojenčkom v pesmi »straši parapoliciste v gozdu na hrvaško-slovenski meji, na balkanski migrantski poti«.
Naslovne lubenice so torej pričevanjske pesmi, ki jih skozi zbirko šverca izpovedovalka in jih je v izvirno, ekonomično likovno govorico prevedla Samira Kentrić, tudi avtorica izzivalne naslovnice, in so simbol upora; zbirko lahko beremo kot tako, vendar so te iste lubenice tudi polne semen, polne potenciala, da prebudijo svet, v katerem izjav tipa »zdaj pomagam drugim, / da jim je toplo / in da pridejo / čez« ne bo več izgovarjal in udejanjal le duh, temveč živi sočlovek.
