O ljubezenskem romanu lahko danes razmišljamo širše, onkraj stereotipa osladnih zgodb o moških, ki v resničnem življenju ne obstajajo. Namreč, potencial tega žanra se v današnji dobi kaže v prevpraševanju in razumevanju človeških razmerij, medsebojnih stikov, kot tudi odnosa do samih sebe, zlasti z vidika žensk. Branje ljubezenskih romanov ni dobro le za možgane, temveč tudi za srce, je prepričana britanska literarna zvezda Jodi Ellen Malpas, ki so jo kot avtorico romantičnih uspešnic povabili na nedavni Slovenski knjižni sejem. Ljubezenski romani ponujajo specifično vstopnico za pobeg iz tega sveta; eskapizem, ki mu v kraljestvu čutov ni para. To je eden glavnih čarov tovrstne literature, pravi Jodi Ellen Malpas: »Življenje je težko, svet je glasen. Ženske na svojih ramenih nosijo veliko bremen. Romanca nam daje prostor, v katerem lahko znova zadihamo, prostor, v katerem ljubezen zdravi, kjer čustva niso omejena in upanje še vedno nekaj pomeni.«
Prepovedani sadež
Ljubezenski roman je v svoji najbolj preprosti preobleki romaneskni žanr, osredotočen na ljubezenska razmerja med glavnimi osebami, s poudarkom na čustveni izpolnitvi in praviloma optimističnem koncu. Zgodovinsko je bil v nizkocenovnem tisku namenjen predvsem ženskemu bralstvu in je veljal za trivialno literaturo. Ikona tega žanra je Barbara Cartland, ena najbolj plodovitih in komercialno uspešnih avtoric 20. stoletja, ki je s stotinami romanov in vrtoglavimi nakladami postavila temelje sodobnega dojemanja ljubezenskega romana kot množičnega fenomena. Kot zanimivost – Barbara Cartland je bila v nekrvnem sorodstvu s princeso Diano, saj se je njena hči poročila z Dianinim očetom. Znano je, da je bila Diana strastna bralka njenih romanov, o čemer je pisateljica nekoč povedala: »Edine knjige, ki jih je Diana kdajkoli brala, so bile moje. Ne morem reči, da so ji strašno koristile.«
V ljubezenskih romanih moški liki pogosto poosebljajo lastnosti, ki so v resničnem življenju redke ali celo nerealistične. Jodi Ellen Malpas se tega dobro zaveda. »Pisala sem o moških, s katerimi v resničnem življenju nihče ne bi smel hoditi na zmenke. In ravno v tem je bistvo – gre za fikcijo. Romantični žanr nam dovoli fantazirati brez posledic. To, kar nas pritegne v knjigah, ni nujno tisto, kar bi hoteli imeti v resničnem življenju. Junakinja je tista, ki moške uči živeti, čustvovati in ljubiti.«
Nič več za golo preživetje
Opolnomočenje žensk postavlja v razmerjih ljubezenskih romanov nove standarde. Junakinje niso več nežna, krhka dekleta, ki jih je treba rešiti iz stolpa. Slovenski pisateljici Petra Julia Ujawe in Suzana Zagorc tovrstno literaturo razumeta širše, saj v njunih romanih romantična razmerja niso glavna gonilna sila zgodbe. Suzana Zagorc, avtorica romana Ne poznam je, ki je lani izšel pri Cankarjevi založbi, je pojasnila: »To ni čisto ljubezenska zgodba. Je klasičen družbeni roman, ki ima določene ljubezenske elemente, zlasti ljubezni do sebe. Dotika se različnih razmerij in ne gre zgolj za 'ljubič'. Moja junakinja med drugim odkriva življenja svojih prednic, preko katerih spoznava samo sebe. Občutek identitete vpliva na naša razmerja. Pri tem me zanima zlasti vprašanje, zakaj v določena razmerja vstopamo in zakaj v njih vztrajamo.«
Tudi sama se je lotila odkrivanja življenj svojih prednic, ko so verige patriarhata veliko bolj zategovale njihovo svobodo. »Ženske v našem svetu imamo končno priložnost živeti. Seveda ima vsaka generacija svoje izzive, a določene zadeve se vseeno spreminjajo. Mojim prednicam je šlo za golo preživetje, niso se mogle spraševati, kako uresničiti samo sebe. Do moških, ki se trudijo osvojiti določene veščine v čustvovanju, čutim simpatijo. Po drugi strani pa še večjo simpatijo čutim do žensk, ki so bile skozi stoletja tako zatirane, da šele zdaj njihov glas vznika na površje. Zdaj šele ženske v bistvu vidimo, kaj hočemo,« je dejala Suzana Zagorc.
Pobeg
Petra Julia Ujawe je avtorica romana Najboljše šele pride, ki so ga prav tako izdali pri Cankarjevi založbi. V zgodbi junakinja pobegne izpred oltarja, da bi ugotovila, kaj si v resnici želi, in ne, kaj od nje pričakujejo vsi drugi. Pisateljico je presenetilo, koliko bralk, pa tudi nekaj bralcev, je stopilo v stik z njo. »Večinoma zato, ker so se našli v zgodbi. Ena izmed bralk se je v romanu našla, ker opravlja podoben poklic kot moja junakinja, saj je za žensko v resnici nenavaden, zato se je prvič počutila videno. Več se jih je oglasilo, ker so v odnosih v knjigi uzrle nekakšno ogledalo in tako prepoznale toksičnost v svojem življenju.«
Pričakovanja družbe in naših najbližjih lahko občutimo kot nekaj zadušljivega, če imamo sami drugačna hotenja. Petra Julia Ujawe ob tem izpostavi dvojne standarde: »Fantom se v tem smislu več spregleda, počnejo lahko, kar hočejo, medtem ko mora ženska izpolnjevati določena pričakovanja, da bo torej prednostno igrala cel kup vlog, od mame do žene, da bo skrbela za druge, priskočila na pomoč, vse uredila, da ne bo nikoli neugodna ali rekla ne.« V romanih sodobnih avtoric o razmerjih lahko prebiramo, kako ženske razumejo moške in sebe v kontekstu današnjega sveta. Morda se ravno v tovrstnem čtivu skriva kaj uporabnega tudi za tako imenovano epidemijo moške osamljenosti.