Še najočitneje pa zbirki druži njuno vsebinsko, čustveno jedro – žalovanje, soočanje z minevanjem, telesnim usihanjem, končnim fizičnim odhodom oziroma smrtjo (starša). Ne gre za posnemanje, temveč ustvarjalno sorodnost, ko se osebna izpoved do take mere približa arhetipu, pravzorcu ali praobčutku, da individualno zlahka postane univerzalno in obratno. Voda s svojo razvejano simboliko in tudi kot snov brez barve, vonja in okusa obema pesnicama ponuja načine, kako razmišljati o nezamisljivem, o odsotnosti, prehajanju, a tudi preporajanju, vstopanju v druge razsežnosti bivanja: »vstopiš / na gladini / te drži / voda / ista voda / ista«.

Čeprav je Vnazaj zbirka, ki očitno prelamlja z dosedanjo pesničino poetiko, je v njej vendarle tudi veliko kontinuitete, ob omenjeni erotiki lahko izpostavimo ozaveščene pesmi, ki zaznavajo nesmiselno umiranje v vojnih konfliktih.

 

Vnazaj sicer ni nujno na sledi metafiziki, ne pogleduje v onkraj, kvečjemu se zadržuje na meji, v vmesnosti, pri čemer najpogosteje zdrsne vnazaj, v tu in zdaj, v mrtvo in živo telo, v otipljivi (arhetipski) svet gozda, prazne sobe, jezera, noči ipd. Soočenje z minljivostjo je neizprosno in boleče dokončno: »ne / ni vetra / ne bo se / več / dvignilo / to pero / da bi letelo // brez ptiča«. A če je takšna prva tretjina zbirke, ki je posvečena najbolj akutnemu žalovanju, se začne v nadaljevanju to občutje vendarle nekoliko raztapljati in presnavljati, zlasti z erotiko, ki se v poezijo Barbare Korun kakor da vrača z novo močjo. Eros udari enako silovito kot tanatos, erotika pa se vnovič vzpostavi kot naravno kljubovanje smrti. Takšen, scela potopljen v življenje in smrt, se zdi na primer cikel Undine, poimenovan po bajeslovnem bitju, dekletu, ki živi v vodi. Pripoveduje o usodi ženske, ki (se) vse življenje razdaja za druge, a nazadnje prevlada njena zaljubljenost v jezero in plavanje … k mrtvim.

Neizogibno preseganje smrti kasneje zasledimo še v nekaj pesmih, poudarjeno v sklepnem delu zbirke v pesmih metamorfoze, ko denimo peška iz izpovedovalkinega telesa zraste v novo mandarino, celice telesa pa postanejo sonce. A najsiloviteje preobraža (pripravlja na smrt?) prav erotika: »ko se potopim / vate / brez diha / pod gladino / ni konca / ni smrti / ni nehanja / je vdrugovzetje / je raz- / in u- / telešenje«.

Čeprav je Vnazaj zbirka, ki očitno prelamlja z dosedanjo pesničino poetiko, je v njej vendarle tudi veliko kontinuitete, ob omenjeni erotiki lahko izpostavimo ozaveščene pesmi, ki zaznavajo nesmiselno umiranje v vojnih konfliktih.

 

Vnazaj smrt obravnava celovito, torej kot del življenja, kar domiselno in zjedreno povzema tudi naslov, kot fizično odsotnost (ljubljenega), lastno minljivost, pogosto pa tudi kot konec ustvarjalnosti, konec pesmi in po prenosu tudi kot odsotnost (metafizičnega) zaupanja. A prav vztrajno zapisovanje (kot dih) zmore sprejeti tudi brezup, zmore preko blokad in torej tudi preko niča: »lahko bi naštevala / česa ni / ampak hec / takoj ko omenim / je tu«. Pisanje torej kot oblika življenja in »ta svinčnik / moj šesti prst«.

Posebna odlika zbirke se tako zdi poštenost v odnosu do skrivnosti življenja, ki ji rečemo smrt, priznavanje strtosti ob izgubi, strahu pred neznanim, nemoči, nevednosti na eni strani, a tudi potrjevanje življenja in pesmi skozi neslutene in vztrajne (vz)gone na drugi. Čeprav je Vnazaj zbirka, ki očitno prelamlja z dosedanjo pesničino poetiko, je v njej (protislovno) vendarle tudi veliko kontinuitete, ob omenjeni erotiki lahko izpostavimo ozaveščene pesmi, ki zaznavajo nesmiselno umiranje (otrok) v (aktualnih) vojnih konfliktih. Predvsem pa je Vnazaj nenavadno čez in čez zmehčana zbirka, čeprav napisana z najtršo konico. 

Barbara Korun

Vnazaj

Založba Pivec, 2024.

****•

 

Priporočamo