Tako začne Tsitsi Dangarembga, v tujini čislana in doma preganjana zimbabvejska pisateljica roman To objokovano telo. To je pripoved Tambudzai, ženske, ki se pogovarja sama s sabo, v drugi osebi ednine. Ne v prvi, to ni tisti notranji prvoosebni monolog, ki se sooča s svetom, to je razcepljeni jaz, ki opazuje samega sebe in dogajanje okoli sebe z vso neusmiljeno strogostjo in posledičnim pesimizmom, brezupom, vdanostjo. In prav ta realitetna samokontrola, povnanjena avtoanaliza, jo, skoraj paradoksalno, še drži nad vodo.

Tambudzai živi v ženskem zavetišču, je samska, kar je za zimbabvejsko družbo znak poraza, je »stara«, vsaj za tamkajšnja pojmovanja, kjer so za poroko zaželene najstnice. Zaradi let, ki jih je preživela v zavetišču, ki je mišljeno kot zgolj začasna rešitev, in pijančevanja ji grozi izgon.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo