Druga premiera sezone v Slovenskem mladinskem gledališču, naslovljene Konec dober, vse dobro, bo avtorski projekt Jata v režiji Žige Divjaka. Uprizoritev, ki jo je navdihnila študija Po sledi vran: Živeti in umirati v svetovih, ki si jih delimo (2019), v kateri je avstralski okoljski filozof Thom van Dooren skozi različne perspektive raziskal prepletenost življenja ljudi in vran, bo zaživela nocoj ob 19.30 v spodnji dvorani Mladinskega. Kot meni Inga Remeta, vršilka dolžnosti direktorice SMG, predstava med drugim ponuja izhodišče za premislek o migracijah, integraciji ter iskanju boljših pogojev za življenje, ki je skupno vsem nam. »Zgodba govori o pticah, ki so se po spletu okoliščin, na katere je izrazito vplivalo človekovo delovanje, naselile na Nizozemskem, tam pa so se soočile s kruto realnostjo,« je dodala.
Thom van Dooren namreč v knjigi med drugim opisuje primer, kako so nizozemske oblasti pred leti brez zadržkov iztrebile jato tujerodnih vran v obmorskem mestecu Hoek van Holland blizu Rotterdama, četudi se niso prekomerno razmnoževale in so se na okolje lepo prilagodile, tudi v smislu, da so mirno sobivale skupaj s tamkajšnjimi vranami in kavkami. Jata je bila potomka vranjega para, samca in samice, ki je leta 1994 z eno izmed številnih ladij po naključju pripotoval v rotterdamsko pristanišče; ptici sta pripadala rodu vran, ki sicer ne prebivajo v Evropi, saj naj bi bilo tu podnebje zanje prehladno. Njun prihod zato sprva ni povzročil pretiranega vznemirjenja, čeprav naj bi šlo za zelo invazivno vrsto, kajti vsi so bili prepričani, da vrani ne bosta preživeli zime; še največ zanimanja sta tako vzbudili pri opazovalcih ptic, ki so se hoteli na lastne oči prepričati o prisotnosti tega para – in ga morda fotografirati, dokler je še čas.
Kaj razumemo kot naravno?
Toda vrani sta zimo preživeli, pa ne le eno. Še več – tri leta po prihodu na Nizozemsko je par dobil tudi prvega mladiča. Tako je postopoma nastala jata, ki pa je ostajala majhna – štela je nekaj več kot dvajset ptic – in ni škodovala drugim ptičjim vrstam ali okolju. Kljub temu so se oblasti leta 2014 odločile, da število teh vran »omejijo«, ter jih nato v celoti pokončale. »Ta primer se nam je zdel zanimiv z več vidikov,« pojasnjuje Žiga Divjak, ki se v zadnjih letih skozi svoje projekte pogosto loteva z okoljem povezanih tematik. »Rotterdam kot eno največjih evropskih pristanišč, ki se nenehno širi v prostor morja, lahko vidimo kot neke vrste simbol človeških posegov v naravo, pa tudi migracij, še več izhodišč pa seveda ponuja usoda same ptičje jate.« Kot ugotavlja, že prihod para vran po presoji ljudi ni bil »naraven«, kar odpira vprašanja, kaj sploh razumemo kot naravno, kako vidimo svoj vpliv na svet ter kaj dopuščamo drugim vrstam živih bitij – to pa določa tudi naše razumevanje možnosti oziroma načinov sobivanja z njimi.
Ustvarjalna ekipa Jate se je v okviru raziskovanja za ta avtorski projekt v Rotterdamu tudi srečala s skoraj vsemi vpletenimi, kot pristavlja Divjak, pa predstava med drugim govori o tem, da v sodobni družbi stvari pogosto delamo po inerciji, ne da bi resneje premislili, kako naše odločitve vplivajo na druga živa bitja. »Toda ta svet si delimo z njimi in ni samo naša zgodba tista, ki si zasluži, da je povedana in slišana; tudi druga bitja imajo svoje zgodbe, svojo preteklost, svoje želje in strahove – predvsem pa svoje mesto na tem planetu.« V predstavi nastopajo Lina Akif, Primož Bezjak, Damjana Černe, Iztok Drabik Jug, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis ter Lara Wolf, dramaturgijo sta podpisala Goran Injac in Gregor Zorc, kostume je oblikovala Tina Pavlović, avtor glasbe pa je Blaž Gracar.