Uveljavljeni abonma Cankarjevega doma Veličastni, ki bo jeseni vstopil v svojo deseto sezono, bo tudi v svoji jubilejni izdaji ponudil raznolik nabor odrskih produkcij iz domačega ter predvsem mednarodnega prostora, od klasičnih gledaliških predstav in glasbenega gledališča do plesnih spektaklov – ter še marsičesa, kar se znajde v preseku teh in tudi drugih uprizoritvenih zvrsti. Kot je pojasnil Andrej Jaklič, vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu, ki je tudi kuriral letošnji abonma, se pri oblikovanju niso izogibali ne odrski igrivosti ne igralski ali koreografski duhovitosti, pa tudi ne uprizoritveni resnobnosti. »Spregovoriti hočemo o razočaranjih in izgubah, a tudi o uporniškem veselju do življenja, nujno potrebnih prepirih, zahtevnih ločitvah, rojstvih ter neizogibnosti smrti,« je poudaril. »Iz občutka državljanske odgovornosti govorimo tudi o vseh oblikah politike in pa vseh vrstah politikov, velikih barabah, velikih junakih, najraje pa o ljudeh z veliko začetnico.«
Nadgradnje znanih motivov
V abonmaju se bo zvrstilo sedem dogodkov. Prvi bo sredi oktobra, ko bo v Linhartovi dvorani na ogled gledališka predstava Medejini otroci, katere zasnovo podpisuje sloviti švicarski režiser Milo Rau, eden osrednjih gledaliških ustvarjalcev sodobnosti. Pretresljiva in izzivalna uprizoritev, ki se navezuje na Evripidovo antično tragedijo Medeja, vendar jo obenem postavlja v sodobni kontekst, je nastala v belgijskem gledališču NT Gent, katerega umetniški vodja je bil Rau, v skladu z znano režiserjevo naklonjenostjo dokumentarni ter politično angažirani umetnosti pa raziskuje posledice nasilja in travm skozi oči otrok z različnimi družinskimi ozadji, med njimi so tudi migranti in begunci, ki se soočajo z vprašanji identitete, pripadnosti, izgube in prihodnosti.
Novembra bo sledilo gostovanje plesne predstave Rekviem(i), ki jo je s svojo skupino, v kateri že štiri desetletja združuje klasični balet z avantgardnimi plesnimi izrazi, zasnoval eden najvidnejših sodobnih koreografov Angelin Preljocaj. Uprizoritev tematizira smrt, spomin in transcendenco, na podlagi Mozartovega Rekviema in sodobnih glasbenih kompozicij pa združi prepoznavno estetsko natančnost in telesno izraznost s filozofskimi vprašanji. Ob koncu leta bo – kot je že v navadi – na vrsti vizualno-cirkuški spektakel: Gallusovo dvorano bo za več večerov naselila predstava Titizé – Beneško sanjarjenje, ki jo je s svojo gledališko zasedbo zasnoval ugledni švicarski režiser Daniele Finzi Pasca. Fantazijsko potovanje po Benetkah bo ponudilo spoj klovnovske poetičnosti, fizičnega gledališča, akrobatike, svetlobnih iger in žive glasbe.
Med puščavo in skupnostjo
Januar bo v znamenju velike gledališke koprodukcije Orfej in Evridika, ki jo bo v sodelovanju med Cankarjevim domom, Mestnim gledališčem ljubljanskim in zavodom En-Knap zrežiral Jan Krmelj. Poetični spektakel, zasnovan na glasbeni partituri Saša Vollmaierja in prenovljeni interpretaciji mita o Orfeju Urše Majcen, bo po režiserjevih besedah »zgodba o ljubezni, postavljena v hibridno formo, v kateri se bodo prepletali igra, ples, glasba in zborovsko petje«. Približno mesec pozneje bo sledilo gostovanje plesne predstave Thikra – noč spominjanja, ki jo je s svojo umetniško zasedbo podpisal znani koreograf Akram Khan, ki se v sodelovanju z vizualno umetnico Manal Al Dowayan tokrat potaplja v mitološke in obredne plasti puščavske pokrajine. Marca bo na vrsti plesna predstava Predznak, ki jo je zasnoval flamski koreograf Alexander Vantournhout, v njej pa se osem akrobatskih plesalcev, ki delujejo kot zobniki kolektivnega telesa, ob zvokih eksperimentalnega rocka podaja na raziskovanje mej ravnotežja in sile težnosti.
Abonma se bo sklenil z večerom dveh koreografij v produkciji CCN Ballet de Lorraine – prva med njima bo Statični kader koreografinje Maud Le Pladec, premierno uprizorjena leta 2020 v Nancyju, v kateri 24 plesalcev ustvarja neprekinjen tok gibanja brez začetka, sredine ali zaključka, druga pa Folia, ki jo je zasnoval koreograf Marco da Silva Ferreira. Ta je poiskal navdih v portugalski plesni tradiciji 15. stoletja oziroma ljudskem plesu, povezanem s plodnostjo in skupinskim veseljačenjem, pri čemer je omenjeno zgodovinsko izhodišče preoblikoval v sodobno gibalno partituro, ki združuje sestavine uličnega plesa in klubske kulture.
