V Prešernovem gledališču Kranj bodo jutri ob 19.30 v koprodukciji s SSG Trst premierno uprizorili znano »proletarsko tragedijo« Woyzeck, ki jo je leta 1836, tik pred svojo smrtjo, napisal Georg Büchner (1813–1837), eden najbolj vznemirljivih dramatikov svojega časa. To klasično – ter na žalost tudi vselej aktualno – besedilo v središče postavlja posameznika z družbenega dna, ki iz anonimnosti stopi šele, ko prestopi mejo; kot je znano, Büchner igre ni dokončal in je ostala v fragmentih, zaradi česar vsaka postavitev pomeni tudi svojevrstno rekonstrukcijo, zaznamovano s časom in okoljem, v katerem nastane. »V tem pogledu je Woyzeck pravzaprav neizčrpen vir novih izraznih možnosti, ki zna ubesediti dvome in strahove, ki pritiskajo na naš vsakdan,« ugotavlja režiser Igor Pison. »To je besedilo, ki s svojo fragmentarno in odprto formo ne kliče samo po zgodbi oziroma določitvi njene vsebine, denimo tega, ali govori zgolj o umoru iz ljubosumja ali pa še o čem drugem, temveč se tudi sprašuje, ali je še mogoče najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi.«
Osnova Büchnerjeve tragedije je resnična zgodba lasuljarja Johanna Christiana Woyzcka, ki sta mu že kot otroku umrla oba starša, kasneje pa se je preživljal s priložnostnimi deli, med drugim kot najemniški vojak, slišal je glasove in trpel tudi za preganjavico, zaradi umora svoje ljubice pa je bil hkrati zadnji človek, ki so ga leta 1823 javno usmrtili na glavnem trgu v Leipzigu. »Gre za igro, ki je bila napisana pred svojim časom, kar se odraža tako v slogu pisave kot po povsem drugačnem junaku,« pa ugotavlja dramaturginja predstave Darja Dominkuš. »Ne le da je bil žrtev in morilec obenem, to je tudi prvi tragični protagonist v zgodovini drame, ki je oseba s samega dna družbe.«
Izmikanje bežnega smisla
Dramaturginja opozarja še na ključno temo duševne motnje, ki pa jo Büchnerjevo besedilo (prevedla ga je Mojca Kranjc) s svojo psihološko razsežnostjo ob tem tudi presega, saj nazorno prikazuje poskus, kako v kaosu vseh misli, nagonov in občutij nekako izluščiti smisel bivanja, v katerem se praznina in muke človekovega notranjega sveta nenehno prežemajo s »psihičnim in fizičnim nasiljem hinavskega okolja, ki mu ni mogoče ubežati«.
O smislu se sicer bežno sprašujejo tudi nastopajoči liki, in to na retorično zanimiv način – tudi tam, kjer se zdi, da je prisoten dialog, namreč ljudje v resnici govorijo drug mimo drugega. Kakor pravi eden od nastopajočih Aljoša Ternovšek, so v predstavi ohranili nagovarjanje v tretji osebi, kar je za današnjo vsakdanjo komunikacijo zelo arhaično, vzpostavlja pa velik prepad tako med sogovorniki kot med različnimi sloji. Naslovnega junaka sicer igra Blaž Setnikar, ki je med drugim opozoril na večplastnost svojega lika, nastopajo pa tudi Tina Gunzek, Borut Veselko, Primož Forte, Nikla Petruška Panizon, Miha Rodman in pa gostujoči italijanski igralec ter glasbenik Nicola Ciaffoni. Scenografijo je zasnovala Anneliese Neudecker, kostume podpisuje Ana Janc, lektorica je bila Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, masko pa je oblikoval Matej Pajntar.
