Borštnikovo srečanje bo v Mariboru potekalo med 3. in 16. junijem. Programsko jedro festivala predstavlja dvanajst zelo različnih, a vselej vrhunskih slovenskih uprizoritev, ki jih je izbral selektor Blaž Lukan in se bodo potegovale za festivalske nagrade. Slavnostna otvoritev festivala bo v petek, 7. junija, ob 20. uri s predstavo Soul Chain/Vezi duš mednarodno uveljavljene koreografinje Sharon Eyal v izvedbi tanzmainz, ki deluje pri nemškem državnem gledališču Staatstheater Mainz. Nagrade bodo podelili 16. junija, ko bo Borštnikov prstan prejel tudi Branko Šturbej.
Študij dramske igre in umetniške besede je končal v letniku profesorja Franceta Jamnika in se nemudoma zaposlil v ljubljanski Drami. Nase je opozoril že v času študija, saj je v tretjem letniku prejel Severjevo nagrado za študente, med tem pa že snemal film Nobeno sonce. Za vlogo v njem je bil razglašen za igralca leta na Dnevih slovenskega filma v Celju ter za debitanta leta na Filmskem festivalu v Nišu. Po diplomi se je zaposlil v ljubljanski Drami, nato pa leta 1989 v Drami SNG Maribor, kjer je ustvarjal sedem sezon.
Pandurjev igralec
Šturbej je bil eden izmed glavnih nosilcev repertoarja Tomaža Pandurja v Drami SNG Maribor med letoma 1990 in 1996. S Pandurjem sta se odlično ujela, saj je znal režiserjevo vizionarsko estetiko gledališča sanj kot igralec prevajati v specifično igralsko umetnost, s čimer je odločilno prispeval k umetniškemu uspehu uprizoritev in k vzpostaviti značilnega, mednarodno prepoznavnega ter priznanega odrskega sloga takratne mariborske Drame. Samo v tem času je prejel šest Borštnikovih nagrad, zlati lovorjev venec na festivalu MESS, Glazerjevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. A bolj kot nagrade o Šturbejevi veličini govorijo vloge iz tega obdobja. Znameniti Mefisto v Goethejevem Faustu, Hamlet, Dante v Božanski komediji, Kralj Ludvik XII. v Dumasovih Treh mušketirjih, Karl Rossman v Ameriki Franza Kafke, George v Kdo se boji Virginie Woolf? in še bi lahko naštevali. A to je bil šele začetek.
Igralec, ki si ga režiserji želijo
Verjetno ni slovenskega režiserja, ki ni vsaj enkrat ustvarjal s Šturbejem ali pa bi si z njim želel ustvarjati. Kot so v predlogu za nominacijo zapisali v ljubljanski Drami, »Branka Šturbeja režiserji obožujejo in številnih kultnih uprizoritev Tomaža Pandurja, Mete Hočevar, Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Vita Tauferja, Janusza Kice in mnogih drugih brez njegovega osrednjega in ključnega igralskega prispevka preprosto ne bi bilo ali pa bi bile bistveno drugačne. V zadnjem času enako tvorno sodeluje z režiserji najmlajše generacije in v njihove predstave prispeva tako bogate igralske izkušnje kot tudi svojsko, zmeraj mladostno in neusahljivo slo po raziskovanju sveta in sebe v njem.« Režiser Jernej Lorenci pa je zapisal: »Svojim vlogam ne sodi in jih ne brani. Ne moralizira. Sprejme jih v vseh njihovih razsežnostih. In jih tako tudi ustvarja: poglobljeno in razplasteno, nikdar do kraja ujemljivo. Nikdar ne potvarja in se ne vsiljuje. Daje se na razpolago. A v svojem ''dajanju'' je izjemno zahteven in strog, saj hoče iti (doumeti, ustvariti, predati) zmeraj do kraja.«
Šturbejeva vsestranska igralska virtuoznost je razvidna prav iz večstranskega seznama vlog. Dejstvo je, da gledalcem na odru vedno znova predstavi povsem nov in drugačen lik ter da nikoli ne vemo, s čim nas bo presenetil. Prav zato mu bodo letos podelili največje igralsko priznanje pri nas.
