»Neizmerno sem počaščena, vesela in ponosna, tudi nase. Lahko si rečem, da se je splačalo. Včasih je treba biti tudi pogumen, predrzen, diplomatski. Slovenski gledališki igralki ni enostavno preživeti, a da se,« je povedala igralka ob včerajšnji razglasitvi prejemnika nagrade: »Če sem znana kot jezikava igralka oziroma igralka, ki se vtika v skoraj vse segmente nastajanja prestave, mi ta nagrada daje potrditev, da moja vztrajnost, trma, radovednost vseeno puščajo sled.«
Dve igralski obdobji
Gledališče in igra sta se v življenje Nataše Matjašec Rošker začela prepletati že v mladih letih, ko je kot srednješolka sodelovala v ljubiteljski gledališki skupini. Po končani srednji šoli se je vpisala na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pri profesorjih Miletu Korunu in Matjažu Zupančiču, diplomirala pa leta 2002 pri profesorju Dušanu Jovanoviču in profesorici Štefaniji Drolc.
Njeno igralsko kariero lahko delimo na dve obdobji. Začetki prvega segajo v leto 1995, ko je bila kot samostojna ustvarjalka in samozaposlena v kulturi vpeta v neodvisno sceno, sočasno pa nastopala po skoraj vseh slovenskih institucionalnih gledališčih. Je ustanoviteljica dveh neinstitucionalnih zavodov, Zavoda projekt ATOL, ki ga je v študentskih letih ustanovila skupaj z režiserjem Markom Peljhanom in dramaturginjo Edo Čufer in je v letih od ustanovitve deloval pri ključnih premikih na različnih kulturnih področjih tako v nacionalnem kot mednarodnem prostoru, leta 1997 pa je z režiserjem Sebastijanom Horvatom ter scenografinjo Petro Veber ustanovila Zavod E.P.I. center z željo, da gledališče postane prostor svobode, čas neskončnosti in vseobsežnosti, ekstrakt živosti in intimna zadeva, katere edino merilo za ustvarjanje in percepcijo gledališča je senzibilnost.
Med vlogami prvega obdobja izstopa predvsem vloga Marije iz Boyerjeve drame Ali bog laja? (1994, SNG Drama Ljubljana), za katero so na programu ARS dejali: »Nataša Matjašec je pravo razodetje. Boljšo interpretko njene krvavo zahtevne vloge si je komaj mogoče predstavljati.« Potem je tu še sugestivna vloga Rose Williams v uprizoritvi Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? (1999, Slovensko mladinsko gledališče). Za svoje igralsko in (so)avtorsko ustvarjanje v gledališču in na filmu je bila do prihoda v Dramo SNG Maribor nagrajena z dvanajstimi domačimi in dvema tujima nagradama.
Šestnajst let v Drami SNG Maribor
Drugo obdobje njenega ustvarjanja sega v leto 2007, ko se zaposli kot članica igralskega ansambla Drame SNG Maribor. Kot je dejala v pogovoru za STA, je bil »ključni razlog za to odločitev spoznanje, da so kriteriji in status svobodnega umetnika v Sloveniji zelo nejasni in nedefinirani. Ko sem ugotovila, da me ta status v smislu ustvarjalnega razvoja in možnosti pridobitve dela diskvalificira in omejuje in ne obratno, je bil čas za spremembo.« V drugem obdobju si posebno omembo zasluži vloga ostarele pesnice Onono Komači v no-igri Veter v vejah borov (2009), za katero je prejela Borštnikovo nagrado za igro in nagrado učimura. Da se dodobra znajde tako v resnih dramskih vlogah kot v komediji, je dokazala leta 2016 v predstavi Glorious!, kjer je upodobila Florence Foster Jenkins ter za vlogo prejela naziv žlahtna komedijantka.
V šestnajstih letih je kot del igralskega ansambla Drame SNG Maribor ustvarila nešteto vlog in nastopila v več celovečernih filmih ter bila zanje večkrat nagrajena. Med najodmevnejše filmske vloge sodijo Laura v filmu Babica gre na jug (1991), Žana v Ruševinah (2004), Vilma v Od groba do groba (2005) ter Nada v Traktor, ljubezen in rock'n'roll (2011).
Kot so zapisali v utemeljitvi nominacije, »Nataša Matjašec Rošker kot igralka nikoli ni bila zgolj poustvarjalka, ampak vedno aktivna in enakovredna ustvarjalka uprizoritve. Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva. Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj.«
Borštnikov prstan bo prejela na sklepni slovesnosti s podelitvijo nagrad, ki jo režira Edvard Clug in bo na sporedu v nedeljo, 18. junija.
