Prvih šest let je živela v Lovrenčevi hiši na Slovenskem Javorniku, nato na Koroški Beli, od svojega 30. leta živi na Koritnem pri Bledu. »Sem Blejka,« se pošali na račun »pravila«, da so le avtohtoni prebivalci Bleda Blejci. Že v osnovni šoli jo je zaneslo na radio, v glasbeno šolo, dramski krožek. »Bila sem knjižni molj, čez cesto smo imeli knjižnico, veš čas sem brala in bila slepa in gluha za vse drugo,« se spominja. Leta 1981 je odšla na fakulteto in Manca Košir ji je odprla vrata na nacionalnem radiu, kjer je delala vsa štiri leta študija. »To so bile dragocene izkušnje – ko začneš delati ankete,« pravi. Tam so jo tudi glasovno izoblikovali, kar je v njenem govoru slišati še danes. Oddaje, prispevke, ki jih je ustvarjala, na kolutih še vedno hrani doma. Sodelavci z radia bi vedeli povedati, da je uvode v oddaje pisala tik pred oddajo samo, ko je uvodna glasba v etru že tekla.
Najprej je na lokalnem radiu prepisovala napise z vinilnih plošč, nato nadomeščala tajnico na dopustu. »Sprejemala sem čestitke in osmrtnice. To je bilo obdobje nedeljskih čestitk, takrat ni bilo elektronske pošte, ljudje so hodili na radio, včasih pa tudi telefonirali na stacionarni telefon. Prepevali so skladbe, saj nihče ni vedel naslova – bilo je zanimivo,« pripoveduje. Vse te izkušnje so ji ne nazadnje služile tudi, ko je postala odgovorna urednica.
Po duši novinarka
To je bilo obdobje, ko je bilo mogoče po celotni Zgornjesavski dolini slišati le Radio Triglav, ki pa se ga je hkrati slišalo tudi v Kočevju. »Sem novinarka po duši. Še vedno velikokrat razmišljam, kako bi neki slišani dialog dala na radio,« pravi. »Zdi se mi, da tako lahko delaš ljudi boljše, jim daš pravo informacijo, prideš k njim domov v kuhinjo, dnevno sobo.« Na lokalnem radiu je uvajala jutranji in nočni program, imeli so maraton vsaj dvakrat na leto, priredili dobrodelno akcijo. »Poskušali smo narediti bolj živ program, uvedli tehniko, da smo se pogovarjali s poslušalci,« pripoveduje. Ustvarili so prireditev Prvi glas Gorenjske in takrat jo je zamikal tudi oder.
»Z radiem vstopaš v domove, na odru pa doživiš takojšen odziv občinstva,« pravi. Zaradi izkušenj z vodenjem prireditev ji je bil oder jeseniškega gledališča že dobro poznan. Prišel je razpis za direktorja in v glavi si je že slikala, kaj vse bi lahko naredili na tem odru. »Ne izpolnjujem le obrazcev v pisarni, temveč mi pisanje, ustvarjanje veliko pomeni,« opisuje svoje delo direktorice gledališča.
Tako nekdanji sodelavci z radia kot zdajšnji v gledališču jo opisujejo kot zelo umirjeno, tudi v najbolj stresnih trenutkih dela v uredništvu ali tik pred premierami. »Taka sem,« se nasmeje. Spominja se prireditve za 30 let radia, ko so imeli v hali Podmežakla 30 ansamblov. »Takrat je bila prelomnica, ko sem si rekla, ostati moram mirna, vse bo v redu, jaz jih moram umiriti,« se spominja. Enako se dogaja še danes.
»Sem pa človek, ki ne mara konflikta. Poskušam ga ustaviti. Še na nikogar nisem kričala,« razlaga, hkrati pa priznava, da ni avtoriteta. Tudi ko je prišla v gledališče, je ekipo poznala že od prej, dejala jim je: »Nisem prišla za 'policaja', temveč za sodelavko. Upam, da tega ne boste izkoriščali.« Tako že svoj peti petletni mandat vodi ekipo osmih zaposlenih, skupaj z vsemi igralci jih je okoli 90. V zadnjih letih Smoletova še posebno spodbuja avtorske predstave, tudi mlajših avtorjev.
Pomen ljubiteljskega gledališča
Pri tem ne gre prezreti dejstva, da gre za ljubiteljsko gledališče, ki pa združuje kategorije igralcev od najmlajših do seniork. »Po eni strani je vodenje ljubiteljskega gledališča prijetnejše, po drugi pa napornejše kot vodenje poklicnega, kjer je nekdo zaposlen in pač mora priti v službo. Pri nas gre vse na dobro voljo,« pripoveduje. Za zadnjo premiero so imeli vaje tudi po 12 ur na dan, ob koncu tedna. »Če si predstavljamo, da si ljudje ta čas vzamejo poleg služb, je to treba ceniti,« poudarja. A gledališče je na Jesenicah tradicija, tudi občinstvo se vede tako. Na Čufarjevih dnevih, ki so potekali ta teden, je bila dvorana denimo polna vsak večer.
Spominja se tudi časa, ko so stavbo gledališča dozidali. Pred tem se je zgodila nezgoda, v kateri se je leta 1998 zrušil strop. »Še zdaj se spominjam starega lestenca,« pove z iskrami v očeh. Po obnovi tega ni bilo več, še vedno z nostalgijo iščejo fotografije stare stavbe. Po umiku Kina Kranj so nato dobili še eno dvorano, kjer lahko potekajo vaje, četudi je v gledališki dvorani predstava. »To je velik privilegij,« pravi. V kinodvorani so predvajali tudi filmske projekcije, v zadnjih letih sicer z zunanjim izvajalcem, saj za novo opremo preprosto ni denarja. Razmislek o prihodnosti jeseniškega kina bo tako v rokah naslednjega direktorja. Gledališče se sicer financira z občinskimi sredstvi, 90 odstotkov jih prispeva jeseniška, deset kranjskogorska občina, njegovi zaposleni so javni uslužbenci.
Po štiridesetih letih se bo upokojila, čeprav jo mnogi nagovarjajo, naj ostane. »Ne, rada bi imela čas, da si oddahnem od vseh obveznosti,« je odločna. Za letošnjo 80. obletnico jeseniškega gledališča in 120. obletnico rojstva Toneta Čufarja se je domislila, da bi dramatiku pripravili poseben poklon, predstavo o avtorju, po katerem gledališče, šole in ulice nosijo ime, in nastal je Pionir novega sveta, ki ga je spisal in režiral Rok Sanda. Predstava je odprla letošnji festival ljubiteljskih gledališč in prejela stoječi aplavz.
