Dogajalni prostor je, tako kot v besedilu, postavljen v intimo domovanj politikov, pri čemer je scenografija Urše Vidic ustvarila prepričljiv sodobni interjer. V (kot vselej) izvrstni kostumografiji Alana Hranitelja politični vrh krasijo kravate, ženske ukrojene hlače ali dolga krila, predvsem pa na njih ni niti ene same žive barve. Sivina, v katero jih je odel, kaže na brezbarvnost duha likov.
Niso pa ustvarjalci (dramaturginja Mojca Kranjc, lektorica Tatjana Stanič) v sodobni čas prenesli besedila. Slednje tako slogovno kot vsebinsko ostaja skoraj povsem nespremenjeno. Čeprav je Cankar še vedno aktualen, takratno izrazoslovje težko sledi današnjemu. Režija dosledno sledi arhaičnemu besedišču in ga le mestoma zamenja s sodobnim, kar sicer ne vpliva na razumevanje besedila, le da uporabljene sopomenke delujejo skoraj malce banalno oziroma nepotrebno. Besedilo je manj aktualno z vidika razmerij med spoloma kot tudi vpliva globalnega kapitalizma, tehnologij in virtualnega sveta na sodobno politiko. Dialogi se v prizorih odvijajo prehitro, s tem pa na trenutke delujejo prenasičeno in celo bolj kot mašilo, predvsem pa se izgubi vsakokratna poanta dialoga, ki naj bi v gledalcu vzbudila smeh in izpostavila ironijo povedanega.
Kljub temu pa je igralska zasedba izredno artikulirana in usklajena (Benjamin Krnetić, Valter Dragan, Zvezdana Mlakar, Ana Pavlin, Jure Henigman, Tina Vrbnjak, Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Marko Mandić, Rok Vihar, Nejc Cijan Garlatti, Gregor Baković, Matija Rozman, Nikola Drole in Domen Novak). Izstopa Valter Dragan, ki več kot prepričljivo uprizori dr. Antona Grozda. S svojo odločno držo upodobi starosto politike, ki kljub svoji karieri še vedno hlepi po denarju. Odlična je tudi Tina Vrbnjak, ki kot žena deželnega poslanca dr. Pavla Grudna (Jure Henigman) prebrisano spletkari po političnem parketu. V drugem dejanju dobesedno blesti in postane središče uprizoritve. Kot vedno sta vrhunska tudi Gregor Baković in Bojan Emeršič, ki sta dokaz, da ni velikih in majhnih vlog, so samo veliki igralci. Prav tako je izstopal Domen Novak v vlogi sluge, ki je iz gledalcev izvabljal smeh, čeprav brez besedila (zahtevna naloga).
Predstava je sicer vizualno postavljena v sodobni čas, gledalca pa nikakor ne zmore nagovoriti z novega zornega kota niti ne odpira novih vprašanj in tako ostaja besedilno in tematsko zacementirana v času svojega nastanka. Pove nam le, da se v 124 letih ni spremenilo prav nič ter da pohlep in laži še vedno krojijo svet.
