Predstavo Poslednja noč jelena gledalci spremljamo v ozkem in peklensko vročem hodniku ŠD Tabor, a performerja, Latvijec Jānis Balodis in Argentinec Nahuel Cano, sta v debelih bundah in s kapo na glavi; smo namreč nekje v zimski Latviji. Eden sedi na klopi in pripoveduje, drugi na klaviaturah skrbi za glasbeno podporo. Eden je voznik, drugi spremljevalec. Voznik vozi kamion, a tudi svoje otroke, vozi jih v šolo in na družinske izlete. In vozilo vozi njega, skozi življenje, ki ni samo avtocesta, družina razpade, voznik pa zavije v drugo zvezo in v nove dvome: glede svojega očetovstva, glede prihodnosti otrok v svetu, kakršen nastaja. Spremljevalca pa prazna cesta spomni na očeta, ki ga že dolgo ni videl in ki boleha za izgubo moči govora ...
Spremljamo torej pogovore, muziko in molk sopotnikov (dolge skupne ure ujetosti v vozilo in monotonost nočne poti) ter anekdote s postajališč »on the road«, vse skupaj prežeto z neko svojsko zadržano absurdistično komičnostjo voznika (Latvijca) in zbeganostjo (argentinskega) sovoznika, ki ima kdaj pa kdaj težave s kulturnim kodom severovzhodne Evrope. Humor, skozi katerega se kažejo tudi melanholija, ranljivost, žalost. In potem se zgodi poslednja noč jelena: v snežnem metežu žival skoči na cesto, pod kolesa, in pogine. To je pač točka, ki spremeni vse, njiju in gozd. Poslednja noč jelena je tiste vrste predstava, ki z minimalnimi sredstvi in redukcijo izraza pove zelo veliko, več kot marsikaj bolj bleščečega na odrih.
Frenetik, ki osupne
Kdor Walida Raada, Libanonca, ki živi v ZDA, predavatelja, ki se posveča performansu, fotografiji, instalacijam, doživi prvič, dobi vrtoglavico: tip je nor, govori 85 minut neprekinjeno, podprt s fotografijami umetnin, ljudi, dogodkov, govori o stvareh, o katerih večina v dvorani nima pojma, o umetnosti in njenih političnih ter družbenih kontekstih, in to tako doživeto, da te pribije na stol. Tisti, ki smo ga videli na Mladih levih že leta 2019, prepoznavamo format in si lahko zastavljamo tudi vprašanja o vzročno-posledičnih povezavah, ki jih rokohitrsko vzpostavlja pred našimi očmi, a nas še vedno drži v šahu – je kot čarovnik, ki iz klobuka vleče zajce, za katere nismo prepričani, ali so živi.
Tokrat je Raad govoril o umetniški zbirki barona Hansa Heinricha Thyssena - Bornemisze, ki jo je za neznosne denarje odkupil madridski muzej in si nadel baronovo ime. Raada je muzej povabil, naj naredi razstavo o tej zbirki. Seveda se je zakopal v delo, preučil zbirko do zadnje podrobnosti, njen nastanek, njene norosti – arabska preproga tehta dvajset kilogramov, a je hkrati težka eno tono; baron naj bi pred selitvijo v muzej prvič videl, da imajo nekatere slavne slike poslikane tudi zadnje strani, in je od novih lastnikov zahteval, da smejo razstaviti le to stran slik, katerih avtorstvo ni znano, je pa Raad našel možne likovne reference v ZDA; tam nas spet zaplete v sliko, ki jo je Obama na zid nalašč obesil ob obisku Netanjahuja ... Raad sledi tudi tistim zbirateljem, ki upravljajo še kaj drugega kot umetnost, od bajnih zaslužkov z uporabo morsejeve abecede na nov način in srečanj savdskih mogulov z ameriškimi biznismeni do vrhunske poznavalke zbirke HTB, ki zatrjuje, da vsaka od dragocenih kup, hermetično zaprtih v steklene bokse, priteguje drugačno vrsto insektov, od bogomolk do mravelj.
Nima smisla nadaljevati, naštevanje tega, kar nam je nasul Raad, nima konca, je enostavno izvrsten performer, ki ga je treba doživeti, ne glede na to, da se potem ponoči vprašaš: je vse to res, povezave med akterji se zdijo tu in tam čista invencija? In si odgovoriš: človek je vendar umetnik, umetnost ne prepriča z resničnostjo, to menda že vemo, ali ne?
