Performans MandićCirkus, ki bo v petek premierno uprizorjen na velikem odru SNG Drama Ljubljana, pomeni nekakšno nadaljevanje znanega, večkrat nagrajenega projekta MandićStroj, ki sta ga pred dobrim desetletjem zasnovala igralec Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec – ta je bil v produkciji Vie Negative prvič predstavljen junija leta 2011, v njem pa je Mandić preigral vseh 37 vlog, ki jih je do takrat ustvaril na svoji igralski poti. Že nekaj mesecev zatem se je performans preselil na redni spored ljubljanske Drame, kjer je doslej doživel skoraj 80 ponovitev – število vseh njegovih izvedb pa se je medtem že približalo stotici.

»V vsebinsko zasnovo MandićStroja, ki je bil zastavljen kot neke vrste gledališka biografija, je bila že takrat vpisana tudi zamisel o nadaljevanju, ki bi utegnilo nekoč slediti,« se spominja Jablanovec. »Vseeno si z Mandićem zdaj nisva želela zgolj preprosto ponoviti enakega projekta. Hotela sva tudi premisliti, kaj se je v vmesnem času zgodilo z nama kot ustvarjalcema, z gledališčem in pa svetom, v katerem to gledališče nastaja.«

Več kot le živi muzej

Po njegovih besedah zato MandićCirkus, ki je nastal v koprodukciji Vie Negative in Drame, niti ni nadaljevanje MandićStroja, temveč je pravzaprav njegova posledica. »MandićStroj je ob nastanku obsegal zbirko vseh dramskih vlog, ki jih je Mandić ustvaril od leta 1996 do leta 2010 – bil je zasnovan kot parada njegovih žanrsko skrajno različnih igralskih stvaritev, kakor nekakšen živi muzej gledališča in uprizoritvenih estetik, v katerem so citirani dramski liki ohranjali svoje značilnosti, besedilo, odrski govor, tipične situacije, originalne kostume, rekvizite ter glasbeno opremo,« pojasnjuje Jablanovec.

»MandićCirkus ni podaljšek tovrstnega nizanja igralskih citatov, ampak znova ter na novo začenja od začetka: obsega torej vse vloge, ki jih je Mandić ustvaril od začetka svoje gledališke kariere leta 1996 pa do maja lani, skupno gre za 91 igralskih stvaritev, in čeprav v njem sledimo enakemu konceptualnemu izhodišču igralca kot stroja za proizvodnjo čustev, tokratni projekt presega logiko živega muzeja gledaliških estetik – to je subjektivizirana zgodovina, kot se je naložila ter prekvasila v spominu, intimi, zavesti in telesu ustvarjalca, igralca ter performerja, ki ga fascinacija z gledališčem ohranja pri življenju.«

Spopad z gledališčem

Kot ugotavlja Jablanovec, živimo v dobi, v kateri je spektakel postal del našega intimnega življenja in kjer nenehno igramo vloge ter se tako ali drugače »predstavljamo«, zaradi česar je treba tudi naš odnos do gledališča premisliti na novo – natančneje, s teatrom se je smiselno ukvarjati le, če smo pripravljeni iti z glavo skozi zid, je prepričan. »V tem smislu je predstava spopad z gledališkim medijem, z vsem, kar lahko kot igralec na odru sploh storiš.« Besedo cirkus je tako treba razumeti v pomenu, kot ga je imela v starem Rimu – in Mandić je tu nekakšen sodobni gladiator v areni gledališča.

»Predstava je zelo fizična, v njej imata pomembno vlogo tudi glasba in video, saj smo se trudili, da bi oblikovali celovito uprizoritev, pri kateri bi bili vsi elementi enako pomembni,« dodaja Marko Mandić. »Vloge sicer premerim po kronološkem vrstnem redu, nekatere so zgolj nakazane, druge so povzete bolj izrazito, a drugače kot v MandićStroju, kjer sem ostajal znotraj psihologije izvirnih likov, se zdaj fragmenti vseh teh besedil sestavljajo v enotno misel – oziroma v eno samo izjavo, v katero se zgošča nekaj več kakor uro in pol trajajoča uprizoritev.« Scenografijo predstave je oblikoval Matej Stupica, avtor glasbe je Samo Kutin, oblikovalec zvoka Eduardo Raon, avtorji videa pa Matej Stupica, Stella Ivšek in Jure Lavrin.