Benjamin Zajc je dramaturg mlajše generacije, ki je do gledališča prišel po naključju. A od trenutka, ko je vstopil v prostore akademije, je ljubezen do odra, besede in predvsem lutk postala neizmerljiva. Ustvarja besedila za odrasle lutkovne predstave. Nazadnje je v sodelovanju z Mijo Skrbinac pripravil priredbo romana Agote Kristof ter tako soustvaril lutkovno predstavo za odrasle Šolski zvezek. Sicer je dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Z gledališčem ste se zares spoznali šele z vstopom na akademijo. Ali je bil to svojevrsten izziv? Kolikor vem, se tja vpišejo predvsem tisti, ki se že vso srednjo šolo na vsaj neki način ukvarjajo z umetnostjo, vi pa se niste.
Na neki način je bil izziv. Če bi me takrat vprašali, naj naštejem vsa slovenska gledališča, ne bi znal. Nisem imel pojma! Na sprejemnih izpitih so želeli, da izbrano dramsko besedilo umestim v kontekst preostalih. Tega nisem znal. In v trenutku, ko sem bil sprejet, sem se, ker sem po naravi naravoslovec, strukturirano lotil spoznavanja gledališča. Od tega trenutka dalje nisem imel več nobenih težav. Sapramiško in Žogico Marogico sem prvič videl pri 19 letih. Vso umetnost sem začel konzumirati šele takrat. In po svoje se mi zdi, da mi je to omogočilo drugačen pogled na to stroko.
Kaj pa pri dramaturškem delu? Imate zaradi svoje naravoslovne naravnanosti prednost, ste bolj strukturirani?
Vsekakor sem strukturiran in začrtan. Predvsem se mi zdi, da znam svoj umetniški kaos in kaos drugih urediti v smiselno strukturo. Moram pa izpostaviti, da se je moj prvi stik z lutkami zgodil z Matijo Solcetom, ki je vrhunski lutkar, a izrazito eklektičen. Od njega kar šprica kreativna energija. In kot dramaturg jih moraš urediti v celoto. To je bil za mojega notranjega naravoslovca izziv. Križanka, če hočete. In moja povezanost z lutkami ter lastno dramaturško delo na neki način izhaja iz tega razmerja med strukturo in eklekticizmom. Prav tako mislim, da najbolje delujem s tistimi, ki delajo in ustvarjajo v umetniškem kaosu. Jaz njih postavljam na tla, oni mene dvigujejo v višave.
Mislim, da vsi vsaj približno razumemo, kdo je režiser, kdo dramaturg in kdo igralec. Ampak kaj pa lutkovni dramaturg? Je vaše delo drugačno od dramaturga v dramskem gledališču?
V osnovi gre za enak princip dela. Sem prvi kritik, prvi sogovornik, prvo kvaziobjektivno oko. Tako za režiserja kot animatorja. Drugače je le to, da animator vso svojo moč daje v objekt oziroma predmet, za katerim se skriva. Dramaturgija lutk je izredno vizualno naravnana, besedilo pogosto pride v igro šele kasneje v snovanju dramaturškega koncepta, redkokdaj je v prvem planu. Prav tako se mi zdi, da je dramaturg pri lutkah izredno pomemben za animatorja, ne le za režiserja. Sam skozi uprizoritveni proces poskušam opazovati, predvsem čustva, atmosfero, tudi besedilo prenesti gledalcu skozi lutko, animatorju pomagam razumeti namen in motivacijo nekega prizora, da on lahko nato najde interpretacijo prek lutke. Kar se tiče dela z režiserjem, pa gre za povsem enak koncept kot pri dramaturgiji dramskega gledališča.
Se vam zdi, da je poklic lutkarja v našem prostoru podcenjen?
Predvsem v smislu, da gre tu za igralce in zgodbe, namenjene samo
in izključno otrokom.
Mislim, da je dramski igralec pri nas neke vrste mit. Alfa in omega gledališča. Ljudje pa pri lutkah igralcev ne vidijo in so zato takoj zmotno razumljeni kot nekaj manj. Na svetovni ravni se še vedno pojavlja mišljenje, da so lutke namenjene le otrokom. Temu pa seveda še zdaleč ni tako. Tudi pri nas imamo predstave za odrasle. Kot otroci obiščemo lutkovno gledališče. Naslednji korak je »resno« gledališče. In na lutke pozabimo. Tu je problem oziroma rojstvo predsodka, saj ga od vključno srednje šole dalje le redkokdo poskuša iztrebiti. Ljudje pozabijo na lutke, povečini dokler sami ne dobijo otrok. Animatorjev oziroma lutkovnih ustvarjalcev se tako nemudoma prime pečat ustvarjalcev za otroke in mladino, pa čeprav aktivno in kvalitetno delujejo na področju umetnosti za odrasle.
Zdi se mi, da je igra preko lutk v resnici bistveno težja kot dramska igra.
Predvsem je drugače. Gre za usmerjanje ustvarjalne energije izven sebe, tu se približamo vizualni umetnosti. Lutka ima zakonitosti, ki so pogosto diametralno nasprotne dramski igri, animator vso svojo interpretacijo daje v ta predmet, ki pa včasih zaplava malo po svoje. Predvsem pa lutka nosi neke predispozicije, ki so nespremenljive. Igralec lahko spremeni svojo interpretacijo iz komičnega v tragično, lutka, ki je izdelana tako, da se stalno smeji, se pač smeji, animator pa mora ugotoviti, kako zdaj ta nasmeh spremeniti v drugo čustvo. Se pa z razvojem sodobnega lutkarstva, tako kot sodobnega gledališča nasploh, definicija animatorja dodobra spreminja. Animator je danes tudi dramski igralec, plesalec, pevec, včasih tudi kipar, mizar in tako dalje. Zanimiv poklic. Tu je nujno poudariti tudi prej omenjeno enačenje lutkarja s snovalcem umetnosti za otroke. Lutkar ni nujno tudi specializiran za gledališče za otroke in mladino. Le-to je svoj žanr, ki obstaja tudi v dramskem, plesnem, opernem gledališču in zahteva poznavanje kognitivnega razvoja otroka. Prepogosto se ujamemo v predpostavko, da je nekdo, ki dela z lutkami, tudi de facto že umetnik za otroke in mladino. Pa ni tako preprosto.
Omenila sva predstave za odrasle. In nazadnje ste sodelovali pri ustvarjanju predstave Šolski zvezek po romanu Agote Kristof. Gre za zgodbo o dvojčkih, ki v boju za fizično in čustveno preživetje krepita telo in um, s tem pa postajata vse bolj apatična. Zgodba, ki slika poetično sliko ljubezni, vojne, identitete in kolektivne travme. Gre za režijski prvenec Mie Skrbinac, avtor priredbe pa ste vi. In če se ne motim, je to predstava za odrasle, kajne?
Ta predstava je še kako predstava za odrasle. To je najnovejša predstava za odrasle v LGL. Nastala je v sklopu Biteatra, ki mladim ustvarjalcem omogoča, da vstopijo v svet lutk in se z njimi začne ukvarjati. Mia Skrbinac si je v sklopu tega projekta zbrala roman Agote Kristof, mene kot dramaturga in Voranca Boha kot soigralca.
In kako roman predelati v besedilo, namenjeno lutkam?
Črtaš! Vse črtaš (smeh). Sam sem se najprej lotil dramatizacije romana tako, kot da bi jo za dramsko predstavo, nato pa skrajšal besedilo na minimum, da sem s tem odstopil prostor lutkam. Sočasno pa so morali potekati dialogi z režiserko, da sem razumel njeno idejo in atmosfero, ki si jo želi. Ko sem imel tudi sam celostno sliko, pa sem ustvaril besedilo do konca. Kar je tu še posebej zahtevno, je to, da moraš z malo dialoga, ki ga imaš na voljo, prikazati težo prizora. Seveda pa tako besedilo ni nikoli zares končano. Včasih šele med prvimi vajami opaziš potrebo po nekem dodatnem besedilu ali pa po odstranitvi tega. Torej povzeto. Najprej kot besedilo za veliko dramo, nato črtanje in krčenje in iskanje atmosfere. Predvsem pa zavedanje, da ima glavno vlogo material, ne človek.
Torej to je predstava za odrasle,
ampak ustvarjate tudi za otroke.
Kaj je težje?
Ah, težje je za otroke. Ker je večja odgovornost. Sočasno moraš tudi zelo paziti, kaj in kako boš nekaj ustvaril. Otroci so veliko bolj dovzetni do tega, kar jim povemo, svoje lastno mnenje si šele ustvarjajo, v naš svet šele vstopajo. Sam verjamem, da morajo lutkovne predstave za otroke svoji publiki kazati svet takšen, kot bi moral biti. Prav tako moraš najti način, kako izbrano temo prenesti otrokom. Če vzamemo vojno ali smrt. Kako to otrokom predstaviti, da jim ne ustvariš vseživljenjske travme, a vseeno ustvariš stik s temo, ki jih neizbežno čaka? Torej ves čas se ukvarjam z vprašanjem, kako. Sočasno pa otrok ne smemo podcenjevati in poneumljati. Zato je pomembno tudi razumevanje različnih starostnih skupin. Predstava za otroke vseh starosti ne obstaja, prehitro se razvijajo.
Kar mene osebno pri lutkah vedno najbolj zanima, oziroma si ne znam zares pojasniti, je to, kako čustva prenesti skozi lutko. Lahko tu dramaturg pomaga, sodeluje?
Pravzaprav moramo pri lutki vsi pomagati s čustvi. Predmet je namreč izredno čustveno nabit. Navsezadnje imamo ljudje doma toteme, kristale, spomine. Vse to so predmeti s čustvi. Našimi čustvi. Kot dramaturg lahko torej animatorju ali animatorki pomagam najti čustvo, ki naj bi ga lutka imela. Od tu dalje mora animator čustva prenesti v predmet. Gre za vživljanje izven lastnega telesa. V smislu čustvovanja pa lutke ne moremo primerjati z igralcem. Torej ne smemo iskati, kako bo lutka jokala, kako se bo smejala tako kot igralec. Ker tega nikoli ne bo zmogla, lahko pa to isto čustvo doseže drugače, včasih celo močneje.
Kaj pa gledalec? Tudi on se mora na neki način povezati z lutko?
Gledališče obstaja s predpostavko, da bo gledalec sprejel znake, ki mu jih kaže. Lutkovno gledališče igra na predpostavki, da gledalec sprejme objekt kot subjekt, sprejme predmet kot nekaj živega. Lahko se vanj popolnoma vživi ali pa ga razume kot nekaj nenavadno grotesknega. Vsekakor pa lutka potrebuje gledalca, ki ji verjame. Ponovno, ne tako, kot verjame dramskemu igralcu, a ji vseeno mora verjeti. Mora verjeti, da mu ima ta predmet nekaj za povedati, morda le prek drugih asociativnih polj.
Ste med mlajšimi dramaturgi in
na začetku svoje poti. Bo ta ostala med lutkami ali segate drugam?
Zaenkrat ostajam v LGL oziroma med lutkami. Sem človek predmetov, to je očitno v skoraj vseh mojih delih. Odnos objekt-subjekt me privlači in zanima, tudi kadar se odločim biti performer. Ljudem pa želim vzbujati radovednost. In zdi se mi, da je pri lutkovnih predstavah vedno vzbujena notranja radovednost, ker je vedno nekaj drugega, nenavadnega. V svoji petminutni karieri sem soustvaril le eno otroško lutkovno predstavo, teh bi rad v prihodnje več in še marsikaj, s čimer bi si želel še srečati, bi se našlo. Izzivi torej ostajajo. Treba je segati po različnih strujah umetnosti, tudi če si specializiran za eno. Enako je z gledalci, za katere si želim, da umetnosti ne bi obiskovali selektivno.
