Med letošnjimi nagrajenci oziroma nagrajenkami Prešernovega sklada je tudi dramska igralka Jana Zupančič, dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila takoj po koncu akademije; do danes je v njem ustvarila dolgo vrsto pomembnih vlog, uspešno pa je nastopala tudi na filmu ter v televizijskih nadaljevankah. Nagrado Prešernovega sklada je dobila za svoje delo v zadnjih treh letih, pri čemer so v utemeljitvi posebej izpostavljene vloge Barbare Fordham v uprizoritvi Avgust v okrožju Osage, Mile v Usedlinah, Helene v komediji Slamnik ter Veronique v predstavi Bog masakra; vse je odigrala na odru matične hiše.
V minulem letu ste za svoje delo prejeli vrsto vidnih priznanj: nagrado Duše Počkaj, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Borštnikovo nagrado za igro, zdaj pa še nagrado Prešernovega sklada. Kako to občutite?
Seveda so takšne potrditve prijetne in sem jih zelo vesela, vendar pa jih vidim predvsem kot izraz tega, da sem kot igralka v tem času dobila res lepe priložnosti: to so bile predstave, ki so nastajale po odličnih besedilih in v katerih sem imela izvrstne sodelavce, tako režiserje kakor tudi soigralce ter soigralke. Šele kadar se vsi ti dejavniki med seboj ujamejo, je mogoče narediti dobro vlogo in resnično dobro uprizoritev.
To vam je v zadnjem času prineslo tudi precej pozornosti, toda če se ne motim, vam intervjuji niso ravno pri srcu?
V resnici raje govorim skozi svoje vloge kot pa o njih, mogoče tudi zato, ker sem običajno do svojih dosežkov precej kritična. Ob tem pa tudi ne čutim potrebe, da bi kaj dosti razlagala o sebi, čeprav se v svoji koži sicer čisto dobro počutim. (Smeh.) Zdi se mi namreč, da vse, kar povem, izzveni nekam pretirano dokončno, težko tudi zaobjamem in ubesedim vse tiste odtenke, ki so pomembni. In kadar imam v krajšem obdobju več intervjujev, se me začne lotevati še mučen občutek, da se ponavljam.
Toda ponavljanje je tudi neizogiben del igralskega poklica. Se je torej lahko kdaj mučno ukvarjati s kakšnim besedilom oziroma vlogo?
V približno dveh mesecih, kolikor običajno traja proces nastajanja predstave, seveda prihaja tudi do takšnih trenutkov, še zlasti, če mi besedilo ni preveč všeč. Z vlogo je že nekoliko drugače, kajti tudi če mi ni blizu, mi mora tako ali drugače postati – poiskati moram torej način, da se z njo kar najbolj zbližam. Tu zato ni toliko težava v ponavljanju kot takem: mučno je takrat, kadar imam občutek, da mi ne gre ali da ne gre dovolj hitro – potrpežljiva res nisem. Vendar pa sem že naučila, da so dvomi v času procesa nekaj običajnega, trenutki, ko se ti zatakne, pa praviloma le nekaj začasnega; zgodijo se pri vsaki vlogi, čeprav morebiti ne vselej enako izrazito. Kajti nobena vloga ni preprosta – in tudi nobene nikoli ne jemljem tako.
Nekoč ste sicer omenili, da niste »analitični« tip igralke in da iščete predvsem čustveni stik z likom, iz katerega nato zraste vse drugo.
Res je, še vedno je tako, čeprav se mi zdi, da obe plati počasi postajata bolj enakovredni. Z naborom izkušenj in uvidov v različne postopke ter načine oblikovanja likov se mi ni treba več zanašati le na intuicijo, kot sem se nekoč, četudi nikakor ne spadam med tiste igralce, ki imajo izdelan neke vrste sistem, po katerem se lotevajo vlog. Nimam torej vnaprej pripravljenih prijemov, vsaka vloga je na začetku skrivnost. Sleherno temeljito razdelam in premislim, jo skozi študij nenehno preizprašujem ter analiziram, ampak njena končna podoba mora skozi mene, moram jo občutiti, da jo potem oživim in živim...
Uvodoma omenjene štiri vloge, za katere ste bili nagrajeni, so sicer precej raznovrstne, tako po tipu predstav kot po samih likih. V kakšnem smislu bi jih lahko označili za hvaležne?
Hvaležna je bila že njihova raznolikost, saj ti različni izrazi ali žanri omogočajo več priložnosti, da odkriješ, narediš ter spoznaš kaj novega. A lahko rečem, da so bili liki Barbare, Mile in Veronique takšni, ki so mi najbolj po volji: meseni, kompleksni ter značajsko izzivalni, kjer imam kot igralka po čem kopati, pa naj gre za odnose ali psihološke plasti, hkrati pa so v izvedbenem smislu zahtevali tudi veliko soigre in natančnih odzivov. To zadnje velja tudi za Helene, ki je sicer kot lik malce bolj stilizirana, pač zaradi same narave uprizoritve. Rada imam namreč izrazito odrsko dinamiko, saj mislim, da je igranje v bistvu to, da znaš soigralca poslušati, slišati in se tudi ustrezno odzvati; kajti vloga vselej nastaja v stiku in skozi odnose.
Mimogrede, slišal sem, da med predstavami radi nekoliko provocirate soigralce s kakšnim presenečenjem?
Res je! (Smeh.) A seveda ne gre za nič strašnega in nikoli v škodo predstave. Kakšna diskretna porednost, da preverimo, koliko smo »živi« in prisotni, kot na primer pogled ali grimasa, ki ju opazi kvečjemu soigralec, občinstvo pa ne. Za vzdušje. (Smeh.)
Ste sicer igralka, ki zmore povedati veliko tudi s skopo odmerjenimi, minimaliziranimi sredstvi...
Vse to, kar storim na odru, mora izhajati iz jedra mojega lika, kot ga pač čutim sama. Zato je najbolj pomembno to, da je moj lik notranje čim bolj poln, če ga ne ponotranjim dovolj, ga lahko zgolj izvajam – zares lahko odigram le tisto, za kar imam ustrezno čustveno podlago in pokritje. Sredstva so lahko zelo skopa, minimalna, a seveda tudi bolj ekspresivna, če vlogo tako začutim; meje mojega lika so v nekem smislu določene z uvidom, ki ga imam vanj.
Med prej naštetimi vlogami sta kar dve, ki ste jih oblikovali z režiserjem Diegom de Breo – z njim tudi sicer pogosto in uspešno sodelujete...
Zelo rada delam z Diegom. Ker je navdihujoč, ker ga zanimata igralec in vsebina, ker se z njim tudi učim... To sicer niso lahki študiji, saj je tudi zelo zahteven. In ni edini, toda prav s takšnimi režiserji najraje sodelujem. Takrat napredujem, ravno zahtevni procesi mi namreč najpogosteje dajo občutek, da sem spoznala nekaj novega in da so se odprla še ena vrata, skozi katera lahko pridem do želenega rezultata – večkrat tudi po zaslugi tega, da me je režiser usmeril nekam, kamor se sama sicer mogoče ne bi podala.
Vam je torej ljubše slediti režiserjevi viziji ali imate raje več svobode pri oblikovanju svoje vloge?
Rada imam sodelovanje – rada torej sledim režiserju, soigralcem in tudi sebi. Zdi se mi prav, da me režiser vodi, toda ne na način, kjer bi bila zgolj orodje. Dialog, sodelovanje z režiserjem, s soigralci in celotno ekipo je nujen in nekaj najlepšega. Moja svoboda pa je v tem, da dam na koncu svojemu liku življenje jaz – telo, obraz, utrip in vse ostalo.
Pa vas pri tem bolj zanima lik kot tak ali predvsem logika celotne predstave?
Mislim, da se oboje prepleta, kajti svoj lik se trudim ves čas umeščati v uprizoritev kot celoto, saj se zavedam, da sem le del nečesa širšega, predstave in njenega sporočila. Ne morem si nečesa zamisliti in potem uveljavljati mimo vseh drugih. Seveda se kdaj zgodi tudi, da mi kakšno besedilo ali režijska zasnova nista najbolj všeč – takrat mi je težje, čeprav se niti ne morem spomniti predstave, v katero se ne bi znala ali mogla umestiti. Tako kot moraš najti svoj lik, moraš znati najti tudi svoje mesto v predstavi ter se prilagoditi temu, kar želi povedati. Kot soustvarjalka se trudim, da bi vsakič dodala svoj delež in pri tem našla neki koridor, v katerem se izrazim; kljub vsemu pa izzive čutim bolj v sami vlogi in oblikovanju njenih zavojev kakor v presojanju uprizoritve kot takšne. V gledališču me najbolj zanimajo človek, odnosi, življenje, predvsem pa igralec, ki te ljudi ter življenja oblikuje. Če mu to uspe na način, da se z njimi koga dotakne, je še toliko lepše.
Priložnosti za to tudi vam ne manjka, saj imate zgolj v matični hiši vsako sezono kar nekaj vlog, odigrate pa tudi precejšnje število ponovitev. Kako se spopadate s tem zahtevnim ritmom?
Prav nič se ne pritožujem. (Smeh.) Seveda je včasih naporno, toda gledališče me še vedno vznemirja ter navdušuje do te mere, da brez njega preprosto ne bi mogla. Zame je moje delo najlepše – kajti v gledališču si lahko vsak dan nekdo drug ter živiš življenja, ki jih sicer ne bi. Kar je silno privlačno, vsaj zame. (Smeh.)
