Via Negativa je v soboto praznovala dvajseto obletnico delovanja, kar kaže na izredno trpežnost ustanoviteljev te neinstitucionalne umetniške skupine, ki »zavestno radikalizira in relativizira lastno pozicijo s samoironijo in humorjem, razvija kolektivne postopke ustvarjanja in vztraja pri individualnem prevzemanju avtorske odgovornosti«. Idejni vodja projekta je bil režiser Bojan Jablanovec, med njenimi ustanovitelji pa so številni na različnih koncih delujoči igralci, od Katarine Stegnar do Grege Zorca, Primoža Bezjaka in drugih, tudi Marka Mandića, ki je soavtor številnih projektov, ki so skozi leta tematizirali igralca samega: Ekstrakt Mandić, Viva Mandić, MandićStroj, MandićCirkus.
Via Negativa je nastala štiri leta po vaši zaposlitvi v SNG Drama, vi pa ste eden od njenih ustanoviteljev. Kakšni so bili vaši motivi za njen nastanek?
Po prvih zelo delovnih letih v Drami se mi je zamisel Bojana Jablanovca zazdela kot nekakšno širjenje področja delovanja, ki ga gledališki prostor vedno potrebuje. Seveda nisem sodeloval pri vsakem projektu, skoraj pri vseh je sodeloval le Grega Zorc, nabor sodelavcev pa se je ves čas širil, tudi na nenavadne načine. Ko smo s predstavo Jeza prvič gostovali, v Novem Sadu na festivalu Infant, se je začelo sodelovanje z nadvse aktivnim gledalcem Kristianom Al Droubijem. Zdaj pa je Via Negativa Lab ta, ki vabi ljudi, da naprej razvijajo metodo, ki jo je vzpostavila. Če pogledam nazaj, je bilo zame res nujno, da sem poleg Drame imel še to vzporedno pot, saj je šlo za temeljno vprašanje, kako delati predstave zunaj ustaljenih vzorcev, ko igralci sedemo za mizo, dobimo tekst, ga analiziramo, se ga naučimo in ga postavimo na oder, končni izdelek pa je zapakiran in ga ponavljamo večer za večerom. Tu nam je šlo za avtorski pristop, mi sami smo bili avtorji materiala, vsakič znova pa skušamo zastaviti zakonitosti projekta in način dela na novo. Kakšen projekt lahko narediš v enem tednu, če si ga prej seveda mentalno pripravljal, druge pa je treba razvijati in vaditi po dve leti in več.
In to je paradoksalno mogoče
samo zunaj institucij, ker se dela brezplačno.
Skoraj. Sicer sem v času nastanka Vie Negative sodelovati tudi z Ivico Buljanom, pozneje pa še z drugimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči, in ravno to menjavanje tirov mi zelo ustreza.
Via Negativa se financira iz javnih sredstev in spominjam se, da ste imeli pred leti hudo krizo, Jablanovec je govoril celo o koncu delovanja.
Kako se je to rešilo?
Via Negativa je na programskih sredstvih in vmes so bile tudi hude finančne krize, vzponi in padci, ko se je zdelo, da bomo morali odnehati. Res je, da smo začeli delovati brez vsakega financiranja, Jezo smo delali kot neke vrste ljubiteljski krožek. A to prebijanje zidu ali pa zaletavanje v zid, ki mu sledi padec na tla, smo nekako všteli od vsega začetka in zato smo se tudi že tolikokrat pobrali. In kakšne stvari tudi nenehno spreminjali: prideš do premiere, a delo ni končano, vsakič lahko še kaj spremeniš, vsak nov prostor ima nove zakonitosti in takrat je treba vklopiti to performativnost, ta »samo danes in nikoli več«.
Projekt MandićStroj v Jablanovčevi režiji je bil eden tistih prebojnih projektov, zaradi katerega so vas označili za gledališkega ekstremista, ki pa ste ga po predstavah v Stari elektrarni preselili v Malo Dramo. Tam je prišlo do nenavadnega amalgama med klasičnim gledališkim kontekstom in eksperimentalno performativnostjo. Enako velja tudi za sedanji MandićCirkus, a zanimivo je, da domnevno »tradicionalni« Dramini gledalci s tem nimajo težav.
Res je, mislim, da so gledalci veliko bolj trpežni, odprti, kot bi morda lahko sodili glede na vrsto gledališča; koprodukcija pa je projektoma nedvomno zagotovila veliko večjo gledanost. A to ni bilo brez posledic, ravno vi ste takrat v kritiki opozorili, da zamenjava prostora pomeni tudi zamenjavo konteksta in predstavo spremeni, kar nama je bilo z Jablanovcem dobro izhodišče: ustvarjalci Vie Negative smo Staro elektrarno dojemali kot svoj dom, gledalci niso potrebovali nikakršnega »pojasnila« o tem, na kakšnih principih temelji naše delo, v Drami pa to ni bilo samoumevno, tam bi lahko predstava dejansko izpadla kot nekakšen revialni prikaz. Zato smo dodali odlomek iz predstave Bi ne bi, kjer so razgrnjeni številni naši postopki. Ravno takšna intervencija po premieri je to, za kar nam gre, da stvari niso zacementirane, da je predstava ves čas svojega obstoja prevpraševana.
In to drži tudi za MandićCirkus?
Da, Bojan je že od vsega začetka razmišljal o velikem odru Drame, ker sva hotela pokazati tudi vso tisto sicer skrito mašinerijo scenskih delavcev in vso težo zgodovine, ki jo ta oder nosi, in se je zato treba boriti tudi z vsemi njegovimi duhovi. Od tod ta glasnost, s katero se prizivajo vse te stvari in ves ta prazni prostor naokoli. Nato pa je sledila nova frustracija, že dva tedna po premieri je bilo treba projekt seliti v Malo dramo, ga pomanjšati.
Nekakšen Minimundus?
Da! (Smeh.) V igri je bila možnost, da del stvari prikažemo s pomočjo posnetkov z velikega odra, potem pa je sledila tista najboljša reakcija: ali bomo jokali, ker smo v manjšem prostoru, ali pa je treba to zagrabit, pojahati. In točno to smo naredili: z istim besedilom smo naredili novo predstavo, ki smo ji v naslov v oklepaju dodali »oblečen«, ker je to najbolj očitna razlika z ono na velikem odru, kjer sem bolj ko ne slečen; uporabljam pa kostume iz fundusa, ki priklicujejo gledališko preteklost drugih ustvarjalcev in njihovih predstav.
Sliši se kot palimpsest, skozi novo predstavo presevajo odmevi prejšnjih?
Vsekakor ima za nas zgodovina kostumov pomen. Jaz denimo v skladu s trajnostno naravnanostjo pri tej predstavi nosim čevlje, ki jih je uhodil nekdo drug, in to mi včasih povzroča celo bolečine.
O, perfektno, zdaj sva pa že pri Daliju, on si je za slikanje tudi nadel pretesne čevlje, da bi ga bolečina gnala k čim bolj intenzivnemu delu.
Točno to, Kate Winslet si je za film Amonit iz istega razloga v čevlje dala kamenčke. In jaz opažam, da mi uhojen čevelj v resnici narekuje malo drugačno hojo, kar ni slabo, ven iz rutine.
Kako pa kaže z vašim filmskim delovanjem?
Po lanski nadaljevanki Trigrad ponovno sodelujem z režiserko Sonjo Prosenc, jeseni smo posneli film Odrešitev, v katerem tako kot v nadaljevanki spet igrava Katarina Stegnar in jaz, tokrat sva si žena in mož.
Videti je, da se je po koroni obisk gledališč zmanjšal, ne le pri nas, tudi v tujini.
Res je, s tem se soočamo povsod, očitno se je del občinstva odvadil obiska gledališča, del predvsem starejših je morda še vedno zaskrbljen, saj korona še naprej kroži, a tudi mladih ni, zanje pa je verjetno vstopnina previsoka, v Mali drami na primer stane vstopnica 17 evrov, dijakom in študentom pa pripada le 10 odstotkov popusta. V evropskih gledališčih je opazen trend, da dajejo dijakom, študentom, ponekod vsem do 30 let zelo velike popuste ali pa dobijo kartico, s katero imajo potem na voljo vse predstave po pol cene. Taki ukrepi bi seveda pritegnili tudi nove gledalce, ki sploh še niso hodili v gledališče, ker mislijo, da umetnost ni za njih, da je nekaj akademskega, nerazumljivega ... To nikakor ne drži, v resnici niti tisti, ki smo že zelo dolgo na odrih, ne znamo dobro napovedati, kako bo predstava komunicirala, kaj bo vžgalo in kaj ne. Nič ne bi bilo narobe, če bi gledališče oponašalo strategije potrošniške družbe, ki jih uporablja trgovina, da privabi kupce. Je pa korona po drugi strani rodila tudi hibridne oblike gledališča, ki pa so dobra stvar.
Ste kdaj igrali pred skoraj
prazno dvorano?
Sem, seveda sem. MandićStroj smo igrali tolikokrat, da je ljudi zmanjkalo. (Smeh.) In se je zgodilo, da jih je bilo zelo malo. A zlato pravilo je, da je dovolj en gledalec več, kot je nastopajočih! V resnici je za igralca to zelo zanimiva izkušnja.
Za gledalca pa pravzaprav svojevrsten privilegij. Kot na dvoru: cel ansambel igra za kraljevo družino.
Točno tako!
Kako torej naprej z Vio Negativo?
Uf, smo pred novim izzivom. Bojan se je vsa leta polno angažiral na vseh ravneh, največ poleg producentke Špele Trošt. Zdaj pa si želi po dvajsetih letih, tako kot je načrtoval, vodenje prepustiti umetniškemu svetu Vie Negative. Še naprej bo seveda aktiven v Labu, pri PARL in posameznih projektih, a zadnji dve leti, ko predaja naloge, se seveda vsi učimo, kako....
… delati brez »očeta«?
Da, recimo. (Smeh.) Zanimivo je, kako se zdaj, ko se soočamo s tem tako modernim kolektivnim, skupnostnim načinom vodenja, lovimo: to je komplicirano, kdo je zdaj namreč tisti, ki naj v nekem trenutku reče, ok, dovolj, tako bo? Bojan se medtem posveča prenovi spletne strani, ki bo vsebovala tudi ves arhiv, kjer bodo dostopne vse predstave, ki se ne igrajo več, vsi materiali, besedila, postopki dela, fotografije, dokumenti; odprtje spletnega arhiva bo konec prihodnjega leta.
Piše zgodovino?
Da.
