Ivan Viripajev, eden osrednjih predstavnikov sodobne ruske dramatike, ki sicer že nekaj časa deluje tudi drugod po svetu, je kot avtor pri nas že dodobra znan – v Mestnem gledališču ljubljanskem so tako v minulih letih že uprizorili njegove igre Kisik, Iluzije in Pijani, v prevodu Tatjane Stanič pa na oder Male scene MGL zdaj prihaja še drama Neznosno dolgi objemi (2014), ki jo je režiral Dorian Šilec Petek. »Predstava je nastajala v obdobju, ko so bila gledališča zaradi epidemije zaprta, zaradi česar je bilo časa za njeno snovanje precej več kot običajno,« se spominja direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »In predstavi se pozna, da je bilo možnosti za globlji premislek dovolj – to pa je bilo še toliko bolj dobrodošlo, ker gre za filozofsko naravnano besedilo avtorja, ki se srdito spopada z najbolj temeljnimi človeškimi vprašanji.« Uprizoritev je imela interno premiero že konec leta 2020, a takrat ni mogla zaživeti pred občinstvom – se bo pa to zgodilo jutri ob 20. uri.
»Težko je na kratko določiti vsebino tega besedila,« še dodaja direktorica, ki pravi, da jo je uprizoritev ob ogledu povsem prevzela. »Morda bi lahko rekla, da govori o migracijah, a ne le telesnih, temveč tudi duhovnih.« Viripajev se sicer v njem loteva podobnih tem kot v drugih omenjenih dramah, torej iskanja ljubezni in smisla ali razmerja med vsakdanjo resničnostjo in transcendenco.
Meditacija o smislu
»V drami, katere dogajanje je razpeto med New Yorkom in Berlinom, spremljamo štiri osebe, ki se vsaka zase soočajo s premislekom, kaj pomeni bivati in živeti,« pojasni režiser Dorian Šilec Petek, ki je zasnoval tudi scenografijo predstave. »Toda pri tem so zapletene v lastne predpostavke o tem, kaj naj bi sploh bili bližina, odnos, smisel življenja in podobno. Rečeno drugače, resnični konflikt tu ni med posameznimi liki, temveč znotraj njih; je torej metafizične narave, kjer se vprašanja odpirajo na vertikalni osi, pri tem pa predstava gledalcu pušča dovolj prostora, da tudi sam premisli lastna izhodišča.« Kot pravi Šilec Petek, je v besedilu nekaj religioznega oziroma mističnega, vendar hkrati zelo dobro povzema »duha človeka v 21. stoletju«.
Protagoniste igre, ki so stari nekako med 27 in 33 let, sicer stik s transcendentnim doleti popolnoma nepričakovano, sredi njihovih tako ali drugače banalnih življenj, ki se v drami prepletejo med seboj; kolikor like zaznamujejo sorodne težave, stremljenja in starost, pa gre tudi za nekakšen generacijski tekst, ugotavlja dramaturginja predstave Eva Mahkovic. Igra je sicer izpisana v svojevrstnem slogu, kot nekakšna mešanica didaskalij ter pripovedovanja, saj liki o sebi pretežno govorijo v tretji osebi, manj pa je neposrednih dialogov med njimi. V predstavi nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Matic Lukšič in Klara Kuk, kostumografka je bila Tina Bonča, glasbo pa sta prispevala Laren Polič Zdravič in Luka Ipavec.
