Nemški dramatik, dramaturg, prevajalec in režiser Marius von Mayenburg (1972) že vrsto let spada med najvidnejše sodobne evropske dramske avtorje, njegova dela pa so dokaj redno prisotna tudi na naših odrih – prva slovenska uprizoritev njegove drame Ex (2021), katere premiera v režiji Maruše Kink bo nocoj ob 20. uri na Mali sceni MGL, bo tako že četrta njegova igra, postavljena v Mestnem gledališču ljubljanskem. »To je intenzivna drama s tremi liki, ki se dotika krize zgodnjih srednjih let oziroma posameznikovega premisleka o pravilnosti njegovih življenjskih odločitev,« bistvo vsebine povzema dramaturginja predstave Petra Pogorevc. Kot nakazuje že naslov, se zaplet začne, ko moža in ženo nenadoma obišče njegovo nekdanje dekle – njen nočni prihod povzroči padanje okostnjakov iz omar, pa tudi spraševanja vseh treh, kako drugačno bi bilo življenje, če bi se v preteklosti odločili drugače ... »Avtor se v tej igri znova izkaže kot mojster dialogov in monologov, replike so energične in nagle, dramaturgija pa dinamična in temperamentna.«
»To je bil nadvse zanimiv, vendar ne najlažji prevajalski projekt,« priznava Anja Naglič. »Besedilo je precej obsežno ter hkrati gosto, predvideva hiter tempo uprizarjanja, obenem pa je vsak stavek v njem natančno premišljen.« Dodaten izziv pri prevajanju je bil, da so liki jezikovno precej izrazito določeni, vsak od njih govori drugače, pozorna je morala biti tudi na razne besedne igre in citate. Kot pristavlja dramaturginja, so predlogo za samo uprizoritev občutno skrajšali, pri čemer so se trudili za življenjskost in organskost predstave. »Nihče v tej igri ni samo dober ali slab, vsak nosi v sebi neko stisko, zaradi katere se včasih odzove na napačen način – in z vsakim od njih se lahko v posameznih trenutkih tudi poistovetimo.«
Pod povečevalnim steklom
»Besedilo me je nagovorilo zlasti s situacijami, ki so tako prepoznavne, da je že skoraj grozljivo, a tudi z obravnavo nekega prelomnega časa, ko pride do prespraševanja lastnega življenja,« priznava Maruša Kink, ki v MGL režira prvič. »Želela sem narediti izrazito igralsko predstavo, ki bi temeljila na samih likih, kar nam je po mojem občutku tudi uspelo. Pri tem smo iz uprizoritve umaknili čisto vse, kar je bilo mogoče pogrešiti pri osredotočanju na igralce.« Kot ob tem pristavlja Vasilija Fišer, ki je zasnovala scenografijo in kostumografijo, se je pri prvotni scenografski zamisli pokazalo, da igralec ni dovolj v ospredju, zato so ponovno začeli iz nič. »Poskušali smo vzpostaviti bližino, tako med igralci kot tudi z gledalci; prizorišče, ki smo ga prilagajali in popravljali skozi ves proces, je zasnovano tako, da so nastopajoči povsem blizu občinstvu.« Režiserka dodaja, da so s tem dosegli občutek, kot da te like opazujemo pod drobnogledom. Vzdušje uprizoritve pomembno podpira in sooblikuje glasba Veronike Kumar, ki je prav tako nastajala sočasno z razvojem uprizoritve; lektor je bil Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka pa Tomaž Božič.
V predstavi nastopajo Mojca Funkl, ki je igro označila za »skrajno intimno in življenjsko«, Jernej Gašperin, ki je opozoril na poglobljen in navdihujoč študij, in Nina Rakovec. Ta pravi, da je nastala uprizoritev, »ki bi jo nastopajočim prav zavidala, če ne bi v njej igrala sama«.
