Predstava TV-mreža, kakor jo je po uspešnem istoimenskem filmu Sidneyja Lumeta v Slovenskem mladinskem gledališču zasnoval režiser Matjaž Pograjc, kot celota vzbuja nekako mešane občutke, tako na ravni predloge kot same gledališke uresničitve.
Odrska priredba filmskega scenarija, ki jo je pred nekaj leti za londonsko postavitev napisal britanski dramatik Lee Hall, namreč precej zvesto sledi (zaščitenemu) izvirniku iz leta 1976, pri čemer sicer uspešno ohranja njegovo kritično ost, na trenutke podčrtano s temačno satiro, vendar obenem ne more docela prikriti zaznamovanosti s časom nastanka. Pa tu niti ne gre za to, da so se televiziji v pol stoletja pridružile nove tehnologije, ki so pehanju za čim višjo gledanost dodale še seštevanje klikov, sledilcev in všečkov – tema medijev kot orodja za manipulacijo in nadzorovanje množic je danes enako akutna kot takrat. Prav podobno pa velja tudi za cinizem pohlepa korporacij, ki ne maje le temeljev družbe, temveč ogroža življenje celotnega planeta, ali kot poudari protagonist uprizoritve, razmajani voditelj poročil Howard Beale: »Vemo, da zrak ni za dihat in da hrana ni za jest, mi pa kar sedimo pa buljimo v svoj ekran.« Večja težava je, da sicer natančno nabrušeno besedilo (prevedel ga je Arko) danes deluje bolj plakatno kot nekoč, njegova malce pamfletna vsebina pa kljub duhovitemu detektiranju navideznosti medijskega, političnega in tudi širšega družbenega spektakla v sodobnosti odzvanja rahlo zaprašeno – marsikaj od tistega, kar je morda v sedemdesetih letih delovalo provokativno ali celo prevratno, je zdaj vsaj do določene mere že del splošne zavesti (»ni nacionalnih držav, so samo interesi kapitala«). V aktualni zaznavi se zato mestoma pridigarska narava predloge z območja dramsko verjetnega pogosto pomakne v polje naivno patetičnega. Ali povedano drugače, v obdobju lažnih novic, relativnih dejstev in resničnostnih mehurčkov nas vprašanje o trdnosti »resnice«, kot jo posredujejo mediji ali politika, ne more več zares vznemiriti.
Vtis je, da se uprizoritev zagat s predlogo (kamor spadajo tudi razmeroma sploščeni in karikirani liki) zaveda, razreševati pa jih poskuša predvsem na formalni ravni. V tem pogledu je predstava zasnovana ne le domiselno, temveč tudi izvedbeno ambiciozno, predvsem pa v tvornem razmerju s svojo snovjo – v času poljubnosti »čustvenih resnic« Pograjc TV-mrežo postavlja kot dramo pomnoženih perspektiv, ki izhajajo iz kombiniranja gledališke in filmske ravni: dogajanje, umeščeno v okolje televizijskega studia, gledalec tako vzporedno spremlja v splošnem planu odra ter skozi projekcije bližnjih planov nastopajočih, ki se v neposrednem prenosu nizajo na velikem zaslonu nad prizoriščem (kjer se predvajajo tudi nekatere že posnete vsebine). S pomočjo kamer, ki sledijo igralcem, se prostor uprizarjanja širi še v stranske hodnike in na druga območja onkraj zaodrja (režija videa Tomo Brejc), kar vnaša dodatno dinamiko v prevladujoče besedni značaj te sicer nekoliko razvlečene uprizoritve, podvojenost podob pa tudi učinkovito naslavlja nelagodna razmerja med »realnostjo« in načini njenega posredovanja.
Nekoliko bolj presenetljivo je, da nam ta pristop – razen v sliki – ne približa zares tudi samih oseb v zgodbi. Delni razlog je nemara njihova že omenjena stereotipnost, morebiti pa tudi težavno lovljenje ravnotežja med »gledališkim« in »filmskim« izrazom, v katerem se je (vsaj gledalcu) še toliko težje intimno vživeti v like, skvarjene od mehanizmov medijske industrije, in s tem tudi v uprizoritev kot tako – kljub zanimivosti nekaterih njenih elementov. Matija Vastl je sicer zanesljiv kot Howard Beale, ki ga vpenja v trpek lok med malodušnostjo »odvečneža« ter naraščajočo psihično krhkostjo mesijanske figure. Katarina Stegnar svojemu liku čustveno mrtve karieristke vdahne nekaj subverzivnega tona, medtem ko Matej Recer odmerjeno odstira eksistencialno izpraznjenost Bealovega kolega in prijatelja Maxa. Med bolj epizodnimi vlogami najmočnejši vtis vsekakor naredita Janja Majzelj kot zavržena žena Louise in Maruša Oblak kot nekam diabolični gospodar lutk Jensen.
