Čez nekaj več kot tri tedne se bo v Prešernovem gledališču Kranj začel 53. Teden slovenske drame, vsakoletni festival slovenske dramske pisave, na katerem se bo v tekmovalnem in spremljevalnem programu zvrstilo dvanajst predstav, ob tem pa še vrsta drugih dogodkov, od koncertov do okroglih miz. Pomemben del festivala je že več kot štirideset let tudi podelitev tradicionalne nagrade Slavka Gruma za najboljše izvirno dramsko besedilo, ki se ji je v zadnjem desetletju pridružila še nagrada za mladega dramatika oziroma dramatičarko. Obe bodo, kakor je to že v navadi, podelili na sklepni slovesnosti festivala (ta bo 7. aprila), skupaj s Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev, obema igralskima nagradama in posebno nagrado po presoji žirije.

Razvejanost in kakovost

Nominiranci za Grumovo nagrado in pa nagrado za mladega dramatika so sicer znani že dva tedna: strokovna žirija, ki jo letos sestavljajo igralka Vesna Jevnikar (predsednica), teoretik in dramaturg Tomaž Toporišič ter dramaturg Jakob Ribič, je pri tem izbirala med skoraj 50 novimi slovenskimi dramskimi predlogami, saj je na natečaj za nagrado Slavka Gruma prispelo 35 besedil, še enajst pa se jih je znašlo v konkurenci za nagrado za mladega dramatika. Za Grumovo nagrado so nominirali pet besedil: za najboljšo dramo leta se tako potegujejo igre Kako je padlo drevo avtorice Katarine Morano, Te igre bo konec Matjaža Zupančiča, deklici Nine Kuclar Stiković, Tekst telesa Anje Novak ter Meja Roka Vilčnika, za nagrado za mladega dramatika pa so nominirana tri besedila, to so Zamrzovanje Mance Lipoglavšek, Kako se smeji papež Ive Š. Slosar ter Pesem ptic v drevesnih krošnjah Jake Smerkolja Simonetija.

»Natančno smo prebrali vsa besedila, ki so bila poslana na oba natečaja, in z veseljem ugotavljamo, da je bila letošnja bera raznolika in kakovostna, zato smo za obe nagradi nominirali največje možno število dram,« so v spremnem poročilu zapisali člani žirije. »Izkazalo se je, da je slovensko dramsko pisanje lepo razvejano, na trenutke celo izjemno kakovostno, čeprav ga občasno na žalost še vedno zaznamujejo tudi površnost, obrtna neizdelanost in nedoslednost. Toda v najboljšem delu se tematska in motivna raznovrstnost izražata tudi v zvrstni raznolikosti in dodelanosti, kar priča o tem, da je slovenska dramatika v dobrem stanju ter da se v najboljših legah zaveda svojih prednosti in čeri, ki prežijo nanjo tako pri uprizarjanju kot tudi v preveč dramatizirani družbi.« Kot so dodali, je tudi letos v obeh kategorijah opazna velika stopnja kritičnosti, včasih izražene z grotesko, drugič z distopičnostjo. »Očitno se dramatika še kako zaveda, da živimo v času velike politične krize, ki je hkrati lokalna in globalna in se je v zadnjem letu samo še zaostrila.«

Od parafraz do groteske

Nominirana besedila je žirija izbrala soglasno. »Vse nominacije obravnavajo relevantne, aktualne in sveže tematike, pri čemer jim uspeva izumiti lastne jezike dramskega, postdramskega ter dramskega po postdramskem,« še ugotavljajo. Raznovrstnost teh besedil se sicer izkaže že v kratkem pregledu: drama Kako je padlo drevo Katarine Morano, ki je Grumovo nagrado lani prejela za igro Usedline, je podobno kot predhodnica »napisana precej filmsko, a hkrati teatralno«, še najlaže pa bi jo opisali kot dokumentarni odtis vsakdanjega življenja, ki zaradi nasilja kapitala postane skrajno dramatično, meni žirija, ki izpostavlja še avtoričin »mojstrski občutek za dialog«; Zupančičevo besedilo Te igre bo konec je groteska o sodobnem času in njegovih dilemah, ki meji na absurd in je posejana z vrsto dramskih, literarnih ter filmskih referenc; drama deklici Nine Kuclar Stiković pa je hibridno zasnovano readymade besedilo, v katerem avtorica izkušnjo pridobivanja statusa samozaposlene v kulturi postavlja v dialog s predelavo znamenite Andersenove zgodbe o deklici z vžigalicami. Anja Novak - Anjuta se v besedilu Tekst telesa osredotoča na (žensko) telo kot nekakšen medij, ki s svojimi simptomi in boleznimi pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada, medtem ko se Rok Vilčnik - rokgre v satiri Meja potaplja v svet sodobnega družbenega absurda.

Podobno pester nabor ponuja trojica besedil, nominiranih za nagrado za mladega dramatika. Tako Manca Lipoglavšek v Zamrzovanju, postdramski reinterpretaciji Deklice z vžigalicami, niza medbesedilne in medmedijske navezave, Iva Š. Slosar v kratki igri Kako se smeji papež prehaja med komedijo in grotesko, med 16. stoletjem ter distopično prihodnostjo, Jaka Smerkolj Simoneti pa v drami Pesem ptic v drevesnih krošnjah kombinira dramski dialog z didaskalijami, ki namesto scenskih napotkov ponujajo svojevrstno, že skoraj prozno pripoved.