V Mestnem gledališču ljubljanskem v letošnjo sezono vstopajo s premiero Plešaste pevke, slovite »antidrame« Eugèna Ionesca; na oder jo je postavil režiser Diego de Brea, ki je tudi scenograf ter avtor glasbene opreme tokratne uprizoritve. »Četudi gre za besedilo, ki je nastalo že davnega leta 1948, je danes še vedno – in znova – zelo aktualno,« je prepričana direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor.

Gre sicer za Ionescovo prvo dramsko besedilo; po lastnih besedah naj bi ga napisal predvsem v želji, da bi se bolje naučil angleščine. V ta namen je namreč prebiral učbenik najpogostejših angleških pogovornih fraz, iz katerih je nato sestavil zdaj znamenito igro o dveh zakoncih, ki gostita prijateljski par, vendar pogovor med njimi, poln klišejev, praznih ugotovitev in pa vljudnostnih opazk, nikakor ne steče. »To je izjemno natančno napisana partitura, najbolj žlahten primer dramatike absurda, njena morebiti najbolj izstopajoča poteza pa je popolna odsotnost empatije,« je še dodala direktorica.

Klavrna podoba vsakdana

»To besedilo v splošni zaznavi velja za nekaj, kar je odmaknjeno od današnjega časa, nanj se gleda kot na neke vrste formalni eksperiment, ki je morda smešen, a se z njim vseeno ne moremo preveč osebno povezati,« ugotavlja dramaturginja predstave Eva Mahkovic. »Toda v resnici komunikacija med liki v Plešasti pevki zelo spominja na tisto iz sodobnega časa, replike, na katere naletimo, so v vsakdanjem življenju precej bolj pogoste kot pa so recimo stavki, ki jih govorijo liki v realističnih dramah.« Po besedah Barbare Hieng Samobor lahko takšno predlogo režira le nekdo, ki je primerno duhovit in izobražen, obenem pa premore občutek za komedijo – v tem pogledu je bil prva izbira Diego de Brea, eden redkih, ki se pri nas sistematično posveča komedijskim predstavam, sicer pa tudi avtor, ki je podpisal že več uprizoritev po Ionescovih besedilih.

»Ta tekst je bil napisan v povojnem času in je namigoval na marsikaj. Čeprav je bil Ionescov namen napisati antidramo, so besedilo v času nastanka obravnavali bolj kot nekakšen kuriozum,« pristavlja de Brea. »Aktualno je predvsem zato, ker to konverzacijsko igro jezikovnih klišejev in izpraznjenih fraz danes dejansko živimo – to besedilo v sodobnem času ni več absurdno, temveč zgolj odseva klavrno podobo našega vsakdana.« Kakor ugotavlja, zaradi marketinga in populizma danes vsi sanjamo iste sanje, v sebi pa smo prazni ter brez središča. »Ionescovi liki so brez orientacije; ne le, da ne najdejo smisla, tudi iščejo ga ne več. Etično in moralno pasivni se pač zadovoljijo s tem, kar je, pa čeprav je neznosno. In v tem so podobni nam: sedimo na vlaku, ki drvi v neznano, in čakamo, kaj nas čaka.«

Kostumograf predstave Leo Kulaš je pojasnil še, da sta se z režiserjem odločila natančnost besedila poudariti z enotno oblečenimi liki, izjema je le gasilec. »Tudi danes je uniformiranost pri oblačenju očitna, nimamo karakterne, temveč tipizirano modo,« je dodal de Brea. Ravno zaradi izčrpanosti individualnega in odsotnosti neposredne psihologije likov – ki izgovarjajo gole stavke, ne da bi kaj zares povedali – je predstava igralsko zelo zahtevna, poudarja režiser. »Čeprav se nič ne zgodi, obstaja neko dogajanje, neka razmerja, in ves čas je treba vzdrževati napetost.« Nastopili bodo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah in Matic Lukšič ter (na posnetku) Jana Zupančič.

Sezona, ki misli naš čas

Jutrišnja premiera bo tudi intonirala sezono, v kateri se bo v MGL zvrstilo dvanajst novih predstav, od tega polovica na velikem odru in polovica na Mali sceni, Barbara Hieng Samobor pa ji je nadela krovni naslov Spremembe. »Sestavili smo repertoar, ki je nadvse aktualen, na trenutke morda skoraj aktivističen, obenem pa večinsko humoren,« pravi. »Znašli smo se v obdobju, ki nas nenehno meče iz tira – preprosto nismo pričakovali, da bomo sredi Evrope tako kmalu doživeli vojno ali da bodo posledice podnebnih sprememb nastopile tako hitro ter s tako silo, da o pandemiji, ki smo jo preživeli, ne govorim. Vse to vpliva tudi na medčloveške odnose, ki se spreminjajo še hitreje kot svet – za katerega lahko samo upamo, da ga bomo nekako uspeli vrniti v ravnovesje. Vsi ti motivi se odražajo v našem programu, ki pa vseeno ne bo podoben kakšnim televizijskim poročilom, temveč bo omenjene teme naslavljal skozi skrbno izbrana nova in stara besedila.«

V repertoarju, ki smo ga na naših straneh pred tedni že predstavili, je sicer medtem prišlo do manjše spremembe: namesto načrtovane »melanholične komedije« sodobne francoske dramatičarke Yasmine Reze James Brown je uporabljal navijalke se je režiser Janusz Kica lotil priprave črne komedije Zahodni privez, ki jo je pred štirimi desetletji napisal Bernard-Marie Koltès; premiera te predstave bo predvidoma sredi oktobra.