»To je posebna knjiga o dveh posebnih umetnikih,« je ob sveži izdaji v zbirki Knjižnica MGL ugotovila urednica te zbirke Petra Pogorevc. Hrvaška filozofinja in teatrologinja Agata Juniku (1974) se je namreč v svoji študiji Indoš in Živadinov, teatro-bio-grafiji s podnaslovom Sveto in ludično kot modusa političnega v gledališču posvetila dvema ustvarjalcema, ki morebiti na prvi pogled nimata prav dosti skupnega, vendar sta vsak na drug način bistveno zaznamovala svoje pa tudi širše kulturno okolje: to sta hrvaški performer Damir Bartol Indoš in slovenski režiser Dragan Živadinov, sicer aktualni prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.

»Gre za nekoliko predelano in dopolnjeno doktorsko disertacijo izpred nekaj let, v kateri sem pisala o dveh zame osebno najzanimivejših umetnikih z območja nekdanje Jugoslavije, a tudi širšega območja,« pojasnjuje Agata Juniku, izredna profesorica na oddelku za dramaturgijo Akademije dramske umetnosti v Zagrebu, ki se ukvarja pretežno s tematikami, kot so sodobne teorije uprizarjanja, konstrukcija identitet v gledališču ter postopki in strategije političnega delovanja v kontekstu uprizoritvenih praks. »Obravnavam ju zlasti skozi prepletanje njune gledališke in osebne stvarnosti, ki ju je prav pri teh dveh ustvarjalcih nemogoče razločiti, podobno, kakor je bilo to pri pripadnikih zgodovinskih avantgard.« Izraz teatro-bio-grafija zarisuje ravno to prežemanje teatrografskih, biografskih in drugih referenc, po njenih besedah pa je zanimivo tudi, da sta bila oba umetnika deležna najvišjih nacionalnih nagrad za življenjsko delo, a še vedno delujeta bolj ali manj na obrobju gledaliških institucij, zunaj javnih zavodov in s temu primerno (ne)podporo.

Besedilo knjige je v grobem razdeljeno na tri dele, v katerih avtorica obravnava pojme sveto, ludično in politično v razmerju do gledališča. V prvih dveh najprej vzpostavi teoretski okvir (filozofski, antropološki, teatrološki) vsakokratnega pojma, ponazori njuno uporabo s primeri nekaterih gledaliških praks 20. stoletja, nazadnje pa ju interpretira še kot elementa izvedbenih praks Indoša in Živadinova; v tretjem delu, ki je nekakšna sinteza predhodnih, odstre politični potencial svetega in ludičnega, seveda tudi (in še zlasti) skozi umetniška opusa obeh avtorjev. »Prav skupno obravnavanje obeh umetnikov je izjemno pomemben prispevek te knjige, ki se na tak način vzpostavi kot bistven dokument za gledališko zgodovino,« med drugim poudarja avtor obsežne spremne besede Aldo Milohnić. Knjigo je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar.