Slavni igralec in filmski režiser Charlie Chaplin, ki si je svetovno prepoznavnost pridobil v obdobju nemega filma z ikoničnim burlesknim likom Potepuha, je svoj prvi pravi zvočni film Veliki diktator (1940) zasnoval v času tik pred drugo svetovno vojno – ta satirična komedija, ki kritično obravnava vzpon nacističnega terorja, ni postala le velika uspešnica, temveč še danes velja za eno največjih filmskih mojstrovin v zgodovini. Scenarij je Chaplin napisal ob koncu 30. let prejšnjega stoletja, ko so bili totalitarni vzvodi delovanja nacistične Nemčije pod vodstvom Adolfa Hitlerja že splošno znani; film so začeli snemati le nekaj dni po začetku druge svetovne vojne, kot producent, režiser in soavtor glasbene podobe pa je Chaplin v njem odigral tudi oba glavna lika – skromnega judovskega brivca brez imena ter diktatorja Adenoida Hynkla, ki ju druži nenavadna fizična podobnost.

Onkraj kritike sodobnosti

»Ko se srečamo s tem filmom, se lahko vsakič znova le čudimo, kako pogumen in vizionarski je bil Chaplin, ko ga je posnel,« meni Vesna Jurca Tadel, vršilka dolžnosti ravnateljice ljubljanske Drame, pred premiero gledališke različice Velikega diktatorja, ki jo je pripravil režiser Diego de Brea. Pa ne toliko zato, ker ga je Chaplin zasnoval že v času pred vstopom ZDA v vojno (ko nacizmu še niso neposredno nasprotovale), kakor zaradi natančnosti, s katero je na komičen način razkrival večne mehanizme avtoritarnosti, krutosti, oblastne sle in sistemskega nasilja – pri čemer pa takrat sploh še niso bile znane vse razsežnosti nacističnih zločinov nad Judi, kot je opozoril dramaturg predstave in lektor Arko. V avtobiografiji je sicer Chaplin pozneje zapisal, da tega filma ne bi zmogel posneti, če bi vedel za strahote nemških koncentracijskih taborišč, ker se ne bi bil sposoben norčevati iz takšne »morilske blaznosti nacistov«.

Kot poudarja Diego de Brea, se predstave ni želel lotiti na način politične satire, ki bi se tako ali drugače nanašala na današnje družbene in politične razmere, temveč se je raje osredotočil na parodijo, katere postopke v filmu uporablja tudi Chaplin. »Bistvena razlika med satiro in parodijo je, da satira zasmehuje neko konkretno stanje, medtem ko parodija bolj kaže na splošne napake, pri čemer zlasti karikira, ne pa posnema,« pojasnjuje. »Chaplin se mi zdi preprosto preširok, da bi ga na silo lepil na neko trenutno situacijo; težave, na katere opozarja, od avtokracije in imperializma do civilizacijskih zdrsov in vojn, se pojavljajo v vseh obdobjih. Vsako spogledovanje s sodobnostjo bi bilo zato preveč banalno.«

Med odrom in izvirnikom

Pravi tudi, da se je postavitve lotil z velikim spoštovanjem do filmskega izvirnika; tako so na primer v predstavi ohranili skoraj celoten scenarij oziroma dialoge (besedilo je prevedel Jure Škerl), vseeno pa je prenos na oder zahteval določene prilagoditve. »Dogajanje zajema zelo dolgo obdobje, več kot dvajset let, in je umeščeno na raznovrstna prizorišča. Tega v filmski pripovedi ni težko prikazati, v gledališču pa je seveda malce drugače. Posamezne prizore smo zato dodatno razvili, iskali pa smo tudi neko estetsko enovitost – v filmu Chaplin parodira le samega sebe, vse drugo pa je izjemno realistično, v predstavi pa smo parodijo razširili še na preostale like.« Žanr burleske, s katerim se je spoprijel že pred dobrim desetletjem ob uprizoritvi Ko sem bil mrtev (po nemi filmski komediji Ernsta Lubitscha), sicer de Brea vidi kot neke vrste »temelj gledališča«, saj »ne igra, temveč se igra«, pri čemer je bilo treba za to uprizoritev oblikovati poseben tip psihološko utemeljene ekspresivne igre. »Takšnega izziva se ne bi hotel lotiti z nobeno drugo igralsko zasedbo,« je jasen režiser. »Sploh za vlogi, ki ju je odigral Chaplin s svojo ikonično figuro, potrebuješ lucidnega igralca, ki zna in zmore vse.«

Takega igralca je našel v Juriju Zrncu, ki se je vlogama Hynkla in brivca posvetil s spoštovanjem do Chaplina, vendar pa ga pri tem, kot pristavlja, ni želel posnemati. »To je bila izjemno resna, poglobljena naloga, ki je zahtevala množico različnih veščin, saj besedila ni spet tako veliko in je treba uporabiti še druga sredstva.« V predstavi nastopajo tudi Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Tina Vrbnjak, Eva Jesenovec, Valter Dragan, Vojko Zidar, Matija Rozman in Zvone Hribar.