Ivo Barišič je eden tistih igralcev, ki jih ne zaznamuje zgolj popolna predanost poklicu, temveč tudi svojevrstna notranja energija, s katero napolnijo oder – ali pa filmski prizor – v trenutku, ko se na njem pojavijo, hkrati pa sleherno vlogo prežarijo z neko nenavadno občutljivostjo, ki se rodi zgolj iz pristne radovednosti ter osebne odprtosti. Zato se zdi nekako silno primerno, da je Barišiča sporočilo o tem, da prejme letošnji Borštnikov prstan, doseglo med zajtrkom na Madagaskarju – in da je najprej mislil, da gre za potegavščino. »Sem popolnoma presenečen; in še zdaj, ko sem se prepričal, da je vendarle res, ne morem čisto verjeti,« je na daljavo sporočil v prvem odzivu.

Mojster dramatike absurda

Ivo Barišič se je rodil 13. marca 1949 v Ljubljani, osnovno šolo je obiskoval v Sežani, nato se je podal na industrijsko šolo v Kranju – nazadnje pa ga je premamilo gledališče. Na umetniško pot je stopil kot samouk in se leta 1969 zaposlil v takratnem Primorskem dramskem gledališču, ki se je ravno tedaj profesionaliziralo in kamor ga je pritegnil ugledni režiser, igralec ter organizator Jože Babič. Njegova prva vloga je bila namenjena najmlajšim, to je bil princ Dobromil v Pepelki, ki jo je zrežiral Janez Povše; takrat je gledališče delovalo še v Solkanu, v nenavadni, šarmantni, skrivnostni bivši konjušnici, »kjer so nastajale neverjetne predstave«, kot se je pred leti spominjal v nekem pogovoru – ta dvorana je bila po njegovih besedah skupaj s starejšimi igralskimi in režiserskimi kolegi »mati« njegove umetniške rasti.

Prva prelomna predstava na njegovi poti je bil Poostreni nadzor Jeana Geneta v režiji Iztoka Toryja (1972), v skoraj petih desetletjih odrskega ustvarjanja pa se jih je nabrala še dolga vrsta. Barišič je bil eden tistih igralcev, ki se odlično znajdejo tako v komičnih kot v resnobnih vlogah, ne glede na njihovo težo oziroma mesto v predstavi, s svojim prepoznavnim igralskim zamahom pa je posebno mojstrstvo izkazoval v postavitvah dramatike absurda – najbolj znamenita med njimi je bila gotovo Ionescova Plešasta pevka (1995) v režiji Vita Tauferja, kultna predstava, s katero se je novogoriško gledališče vpisalo na svetovni zemljevid, z njo nastopilo v številnih državah, še posebej naklonjene odzive pa doživelo v Južni Ameriki – kjer bi lahko s to uprizoritvijo, ki so jo sicer ponovili več kot 150-krat, gostovali skorajda v nedogled. V njej je z ironično eleganco oblikoval antologijsko vlogo gospe Smith, nekoliko afektirane starejše dame, oblečen v tesen bel kostim ter obut v visoke petke; kot zanimivost, nekoč je priznal, da je imel ravno pri tej vlogi precej težav, da se je naučil besedilo, čeprav je bilo razmeroma vsakdanje in preprosto. Podobno zahtevne, toda tudi enako opazne, so bile njegove vloge v Beckettovih igrah: kot Hamm v tragikomediji Konec igre (1999, ravno tako v režiji Vita Tauferja) je moral celo predstavo sedeti nepremično, s prelepljenimi očmi; kot Lucky v Čakajoč Godota (2003) pa se je moral spopadati z enim od najtežjih monologov v dramatiki sploh. »Pogosto sem prihajal v stik z norimi liki, toda zame so bili nori v lepem pomenu besede,« dodaja.

Uspešen tudi pri filmu

Barišičev opus je sicer mala enciklopedija svetovne in tudi slovenske dramatike: nastopal je tako v klasičnih kot sodobnih delih, v uprizoritvah antičnih tragedij ter avantgardnih besedil, in kot je to nekoč opisal sam, je igral »vse od berača do papeža«. Toda nobena od teh vlog mu ni bila odveč; v sleherni je znal poiskati nekaj zanimivega, edinstvenega, pogosto tudi smešnega in zabavnega, spet drugič pa na prav poseben način pretresljivega – kar je sposobnost, ki je niti med igralci nima čisto vsak. Vsaj do neke mere bi lahko to morda pripisali njegovi živahni in zvedavi osebnosti, za katero se zdi, da jo žene poglobljeno zanimanje za raznoterost sveta ter vse, kar je človeškega; obenem pa tudi njegovemu intimnemu razumevanju gledališča kot živega organizma, ki temelji na medsebojni podpori in zaupanju vseh sodelujočih, na skrajni predanosti ter odprtosti. Tako niti ni presenetljivo, da je prvo zahvalo po obvestilu, da je prejel najvišje igralsko priznanje, namenil vsem, s katerimi je kdaj sodeloval: »Dragi vsi moji soigralci, zahvaljujem se vam, da sem skupaj z vami 'predeskal' to pot, hvala režiserjem, dramaturginjam, teatru, tehniki, garderobi, maski – in velika zahvala publiki, ki je spremljala moje odrske korake.«

Vso svojo poklicno pot je ostal zaposlen v novogoriškem gledališču – ter kot eden njegovih najbolj prepoznavnih in dejavnih članov z njim delil tako vzpone kakor tudi občasna težja obdobja, vse od njegove ustanovitve do preoblikovanja v nacionalno gledališko hišo leta 2004. Z odrskimi deskami se je razšel šele po upokojitvi leta 2014 (po tej je igral le še v dveh predstavah), se je pa zato v zadnjem času ponovno bolj posvetil filmskim nastopom, ki jih je sicer kar nekaj nanizal že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. In ravno v minulem desetletju je nemara posnel nekaj svojih najboljših filmskih vlog – vse od Viktorja v kratkem igranem filmu Ljubezen na strehi sveta Jana Cvitkoviča, za katerega je leta 2015 prejel nagrado vesna, do nosilnih likov v celovečercih, kot je bil na primer Komedija solz (2016) Marka Sosiča; prav v preteklih dneh smo ga lahko gledali tudi v mladinskem filmu Vesolje med nami režiserke Rahele Jagric Pirc.

Umetniškega zagona torej Ivu Barišiču nikakor ne zmanjkuje – zdi se, da bo prej zmanjkalo nagrad, ki bi mu jih sploh še lahko namenili za njegov resnično izjemen igralski opus. Borštnikov prstan bo namreč že četrta nagrada te vrste: leta 2013 mu je odličje Marije Vere za življenjsko delo namenilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije, v lanskem letu pa je dobil primorsko gledališko nagrado tantadruj za življenjsko delo ter postal prvi dobitnik nagrade Ite Rine, ki jo prav tako za življenjsko delo podeljuje Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. Toda najboljše morda šele prihaja.